Tiskane izdaje
morale, ponosa, poštenosti ....nečesa v zvezi z etičnimi vrednotami, na primer: kako imaš obraz, da kaj takega narediš? Nimam obraza, da bi mu to rekla. Čistega obraza je .....
Tako konotacijo besedne zveze z obrazom lahko razberemo tudi v misli turškega režiserja Boyacioglu, ki je v bran svoje nacionalne kinematografije izjavil:
»Če izgubimo svojo kinematografijo, izgubimo svoj obraz...ko ni več tvojih filmov, lahko gledaš le obraze tujih ljudi in si izgubljen...«
Misel, ki je bila citirana na Krakovškem mednarodnem simpoziju o prihodnosti filmske politike v Evropi
septembra lansko leto, je zanimiva ravno zaradi pojmovne povezave med etiko in filmsko produkcijo, ki jo vsebuje. Nanjo sem se spomnila, potem ko so se obrisi nove slovenske politike zarisali veliko bolj jasno oziroma če nadaljujem v maniri turškega režiserja, ko skrpane tančice paragrafov začele padati z obrazov in se filmska slika ostri v svoji vsebini.
Čigave obraze bomo gledali takrat, ko bomo izgubili obraz svoje kinematografije?
Obstoj neke kinematografije namreč ni vezan samo na določeno nacionalno produkcijo, pač pa za film velja, da obstaja zares šele takrat, ko je viden, gledan, torej strokovno rečeno tržen, distribuiran in eksploatiran na formatih in v tehnologijah, ki so v obtoku. Takole razmišljam dan pred odprtjem festivala, ki sem mu posvetila največji del svojega profesionalnega življenja. Liffe je na svoji dvajsetletni prehojeni poti na trazlične načine iskal stik s slovenskim filmom; v najbolj posrečnenih primerih se je LIFFe celo odprl z novim slovenskim filmom. To je bil vedno razlog za vzneseni optimizem; kot programska vodja festivala sem bila vsakemu slovenskemu producentu hvaležna za sodelovanje in dober znak je bil, ko so tudi slovenski filmarji začeli razumeti, da je LIFFe dobra promocija oziroma odskočna deska za prizovanje filma: Srčna dama, Stereotip, Porno fim, Pod njenim oknom, Odgrobadogroba.... Njabolj normalni razoj dogodkov bi bil v smeri načrtne integracije nove slovenske produkcije v naš največji in najbolj odmeven festival. Pa ni tako. Slovenski filmi so prisotni na Liffeu, le če se tako zazdi kateremu od prosvetljenih producentov, tako na eni strani zaradi tega naši filmi izpuščajo eno od možnosti dobre promocije, na drugi pa, kar je dolgoročno še pomembneje, Liffe izgublja eno od programskih možnosti , da bi prerastel v festival svetovnih premier.
Ne vem, če bo kdo sploh še kdaj imel to ambicijo, ki sem jo morda preveč strpono in sramežljivo gojila sama, če pa jo že bo, tega ne bo mogel doseči brez simbioze s slovenskim filmom. Paradoksalno sicer zveni, ampak je tako, da Liffe ne bo mogel pridobiti višje festivalske kategorije v mednarodnem merilu, ne da bi svoj tekmovalni program v kar največji možni meri izpopolnil z domačimi filmi.
Čigave obraze bomo torej gledali na Liffeu prihodnosti? In če svojih obrazov ne bomo gledali na Liffeu, mar jih bo še kaj ostalo za na druga velika platna in kako dolgo še?
Jelka Stergel
