Tiskane izdaje
Krešimir Ćosić, Ivo Daneu, Petar Skansi, Nikola Plećaš, Vinko Jelovac, Aljoša Žorga, Rato Tvrdić, Damir Šolman, Ljubodrag Simonović, Trajko Rajković, Dragutin Čermak, Dragan Kapičić in trener Ranko Žeravica.
Nekateri izmed njih so včeraj sedeli v Hali Tivoli na premieri koprodukcijskega filma držav nekdanje Jugoslavije. Že pred predvajanjem filmskega traku je Ivo Daneu slekel suknjič in pred zbrano publiko vrgel žogo na koš. Prav gotovo je šlo za posebno premiero na samem mestu zgodovinskega športnega dogodka s še živečimi igralci in njihovimi potomci. Kar dva igralca sta igrala v filmu svoja očeta. Pri takšnem dogodku so številne simpatije in spomini več kot zagotovljeni, vsaj za predane ljubitelje igre z žogo pod košem. Pri ustvarjanju filma so sodelovali vidni igralci in filmski ustvarjalci iz Srbije, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Makedonije.Film Postali bomo prvaki sveta ima v filmski pripovedi vse sestavine jugonostalgije in športne pravljice. Od prvega kadra naprej se zdi, da je film prabzaprav hollywoodski, saj govori o sanjah, viziji prijateljstva, športnem duhu, zaupanju in relativnosti politike.
Zgodbi, ki se že na začetku želi izogniti temu, da je bila Jugoslavija le idilična - z vlogo Bore Stankovića (Aleksandar Radojičić), ki so mu komunisti ubili očeta; kasneje je postal vodja FIBE. Glavni protagonist filma Nebojša Popović (Strahinja Blažić), mu pove, da idealnega sveta, kjer so vsi čistih rok, ni. »Tega sem se naučil v vojni,« realistično doda. Kljub osebni travmi se Stanković odloči za sodelovanje v klubu Crvena Zvezda, ki mu pomeni vse, kar sam prezira. Torej, za košarko vse, je poglavitno sporočilo filma, ki prikaže tudi manevre nekdanje jugoslovanske oblasti, ki prepove ekipi tekmo na prvenstvu v Argentini proti Španiji, ki jo je v tedanjem času obvladoval fašizmu naklonjen diktator Franco. »Kaj pa Peron tukaj v Argentini,« se sprašuje Popović?
Jugonostalgija v vsakem kadru
Sicer je film ob boku košarkarski zgodbi tudi nekakšen hommage jugoslovanski arhitekturi, notranji opremi in modi. Kakor tudi bloku neuvrščenih in vsej ostali jugoslovanski ikonoklastiki: od podarjanja uvožene robe patrijskim birokratom, lepih deklet v mladinskih delovnih brigadah, partizanskih uniform do zadolževanja in domačnosti med nekdanjimi republikami. Filmska zgodba je bežno uspela predstaviti tudi uveljavljanje ženske košarke na področju nekdanje Jugoslavije. Da gre za filmsko pravljico je jasno, ko predsednik svetovne košarkarske zveze »od srca dovoli«, da zmaga »mala« Jugoslavija in ne dve svetovni velesili Rusija ali Združene države Amerike. V filmu kot edini angleško govoreči igralec nastopi John Savage (Lasje, Lovec na jelene, Boter III), dobrohotni soustanovitej svetovne košarkarske federacije William Jones, prikazan kot podpornik jugoslovanske košarkarske zgodbe. Kar lahko zbudi v gledalcu (ne)hoteno asociacijo, da zdaj svetovnih velesil ne drži nihče nazaj, ker pač ni Jugoslavije in njene neuvrščenosti, ki se je krvavo in klavrno končala.
Ujeta športna zgodovina, a brez globine
Režiser filma Darko Bajić je v dvorani Hale Tivoli poudaril, da vsem generacijam želi, da bi lahko živele svoje sanje in prihodnost. »Košarka je živa, tudi izven tega filma, za katerega sem prepričan, da bo odprl nova vprašanja o etiki, ljubezni do športa in prijateljstvu,« je povedal ob srbski premieri. Šport je od nekdaj obljubljal beg iz resničnost in nastopal kot katalizator za ljudske množice. Če bo lahko zakrpal nekaj povojnih ran v imenu športnih ciljev, je že veliko, ne glede na siceršnjo umetniško vrednost filma. Kot navajajo ustvarjalci filma, si ga je v dveh tednih ogledalo že več kot 150.000 gledalcev.
Nesporno je, da so se vizionarjem jugoslovanske šole košarke uresničile sanje, ki jih je film skušal ujeti za zanamce. Film je deležen predvsem režijske in scenaristične kritike, saj navkljub solidni igri in fotografiji, ne uspe pričarati emotivnega zanosa legendarne tekme in izjemnega vzdušja. V filmski stvaritvi, ki je za spoznanje nekoliko sladkobna in nedinamična - žal si ni vzela časa globlje razdelati posameznih športnih velikanov in specifičnosti jugoslovanske šole igre pod košem, je pa lahko kinematografski začetek preizpraševanja nekdaj skupne (športne) zgodovine.
