Jurij Meden: Iskren in upravičen ponos

V času jubilejnega LIFFa vam bomo ponudili blogerski niz ljudi, ki so kakorkoli povezani s filmom in festivalom. Pred vami je blog odgovornega urednika revije KINO ter člana programskega sveta 20. LIFFa Jurija Medena.

Objavljeno
08. november 2009 12.21
Delo.si/Liffe.si
Delo.si/Liffe.si
Šef festivala Simon v javnih nastopih rad poudarja, kako najbolj ponosen ni na filmski program, ki ga pripravlja, temveč na zvesto publiko, ki se vsako leto znova v rekordnem številu gnete okrog festivalskih dvoran. Kdor vsaj približno pozna starega rokerja, bo vedel, da ne gre za nikakršno lažno skromnost, temveč iskren in upravičen ponos. Ki mu gre kanec nečimrnosti, pa še te povsem dobrohotne, iskati izključno v tem, da se publika gnete tudi okrog odločno nevsakdanjih, zares radikalnih vsebin (in form), s kakršnimi Simon, nadvse dobrodošlo, popra svoj vsakoletni izbor. S tem seveda ne cikam na že ponarodelo Ekstravaganco, temveč na, denimo, predlansko retrospektivo Jamesa Benninga, lansko projekcijo Godardovih Zgodovin filma, ali pa panoramo zgodnjih del Michaela Hanekeja, vsekakor češnjo na torti letošnjega LIFFa.

Po drugi strani pa je seveda morda direktor festivala zadnji, ki naj naokrog razglaša, s kakšnimi vrhunci, presežki, delikatesami, starimi mojstri in novimi odkritji streže program festivala. Naj o tem presodi že omenjena, v dvajsetih letih dodobra prekaljena publika, direktor pa naj tiho opravlja svoj posel. Čeravno usta programskega sodelavca festivala za to niso najbolj kredibilna, gre Simonu v prid vendarle pribiti, da pod njegovim vodstvom festival doživlja drobne, pritajene, pa vendarle strašansko pomembne premike. Najprej za odtenek - nato za dva, zdaj že za opazne tri - količinsko skrčen program festivala pomeni predvsem eno: manj težko prebavljivega (zlasti evropskega) pudinga, s kakršnim raznorazni nacionalni filmski skladi tako radi zasipajo lokalne filmske revije tipa LIFFe, manj plev skratka, pa zato poleg več zrnja tudi več profila.

Spomnim se, kako sem svoj čas prijateljem priporočal filme na festivalu tako, da sem v programsko knjižico poleg zvezdic k filmom, ki je treba obvezno pogledati, vneto zrisal tudi približno isto število majhnih mrtvaških glav k zločinom nad celuloidom, ki se jim je potrebno ogniti v širokem loku. Letos teh križcev praktično ni več, še celo notorični Danec je posnel film, vreden ogleda, fascinanten resda predvsem v svojem nadčloveškem idiotizmu ...

Jurij Meden