Tiskane izdaje
Smo Slovenci narod na trpeče in žrtvujoče se matere patološko navezanih sinov in čustveno ali fizično odsotnih, zapitih, nesposobnih, cagavih očetov? Je to stereotip ali dejanski psihološki profil domorodne moške populacije, ki za nameček proizvaja še patološke narcise? Če bi za vatel vzeli slovensko literaturo in film, bi imeli za to tezo gotovo dovolj dokaznega gradiva.
Pa vendar. Ali je dejstvo, da si pri 33-letih samska Slovenka, že dovoljšen dokaz za tezo o narodu maminih sinčkov? Bržkone ni in to je tudi glavna pripomba h dokumentarcu oziroma, kot se samopoimenuje, slovenski dokumentarni povesti Mama je ena sama. Režiral ga je Miha Čelar, avtor igranega celovečerca Amir (2002) ter dokumentarcev, kot so Kdo se boji dr. Ruglja? (2009), Hitlerjeva biblija (2011) in Moj čudoviti um (2013).
Oscenarila sta ga režiser in Tatjana Knežević, omenjena 33-letnica, tudi protagonistka filma, sicer pa učiteljica angleščine in voditeljica na Radiu Študent. Nastal je v koprodukciji Astral filma, Produkcijske skupine Mangart in RTV SLO. Prvič je bil prikazan lani na mariborskem festivalu dokumentarnega filma, ljubljanska premiera pa je bila sinoči v Kinodvoru.
Pravljična groteska
Mama je ena sama tako ne izhaja iz kakšne resne analize značilnosti slovenske družbe in njenih identitet ter patologij. Njegova osnovna ekspozicija je osebna izkušnja ženske, ki bi si rada našla primernega slovenskega fanta, pa ji to še ni uspelo. Prav tako ne tematizira alternative maminim sinovom – so to morda mačoidni alfa samci? In na sploh pri svoji raziskavi vztraja predvsem na občih mestih simbolne površine, na kateri zelo nekritično zamenjuje psihološke kategorije, kot so posesivnost, nadzor, odvisnost in spoštovanje. A to še ne pomeni, da ga je moč povsem prezreti.
Dokumentarec namreč ni imel namena biti kakšna akademska razprava govorečih glav na temo, čeprav v šestdesetih minutah nastavi precej konkretnih in zanimivih topik za bolj poglobljeno raziskavo. A se je ne loti. Odloči se za žanr komičnega dokumentarca, mestoma celo pravljične groteske in grozljivke, njegova močna plat pa je predvsem filmska forma sama.
Ta poleg igranih prizorov in arhivskega materiala vključuje izvrstne lutkovne in stop-motion animacije Gregorja Kocjančiča. In če ga gledamo na tej, humorni in igrivi, ne prav zares resni ravni, potem je Mama je ena sama malce prismuknjena dokumentarna razglednica zimzelenih patoloških slovenskih literarnih mitov, popularne kulture, lokalne kronike in domorodnih političnih narcisov.
Slavoj Zajček v Čudežni deželi
Protagonistka, ki ji dobra vila namigne, da bo svojega slovenskega moškega osvojila šele, ko bo premagala njegovo Srčno kraljico, v slogu Alice pade v nekakšno Čudežno deželo. Tam naleti na belega malega zajčka, imenovanega Slavoj Zajček, ki ji obljubi, da ji bo povedal vse o slovenski Srčni kraljici. Slavoj ima obraz in glas (dal mu ga je Jonas Žnidaršič) svetovno znanega slovenskega filozofa, ki najbrž ne bo prav navdušen, če bo slučajno naletel na film. Še zlasti, ko bo slišal govoriti takšnele traparije: »Ko si pojedla jajčka in šla iskat slovensko Srčno kraljico, si transgresirala meje naše alme matere.«
Zajček alias Žižek potem uvaja protagonistko v, kot pravi, »štiri najpomembnejše arhetipe vsake družbene legitimacije« – pesnika (torej Prešerna), pisatelja (torej Cankarja), politika (torej Tita) in množičnega morilca (torej Trobca). V slovenski različici ima vsak svojo znano in ponarodelo zgodbo z mamo in odnosom do žensk. Tako kot ti arhetipi tudi lik Žižka deluje prežvečeno. Ni se namreč mogoče znebiti občutka, da je v filmu in na promocijskih plakatih predvsem zato, da zbudi zanimanje potencialne publike. Njegova zajčja »transgresija« je namreč v dokumentarcu glede na množico transformacij Žižkove pojave v popularni kulturni vsebinsko neposrečena in iztrošena. Pa čeprav na koncu konča v – loncu.
Mimo tega pa se film povsem suvereno sprehaja od Prešerna (oboževal trinajstletnice) k ansamblu Jožeta Slaka in Nacetu Junkerju (množica pesmi, posvečenih mami), Cankarju (ženskar), Titu (ki mu mama ni dajala dovolj kruha), slovenskima županoma Zoranu Jankoviću (mama ima prednost pred novinarji) in Borisu Popoviču (mama bi mu dala denar, če bi ga potreboval), Metodu Trobcu (ki je storil samomor dva tedna po materini smrti, čeprav bi bil kmalu izpuščen), Walterju Steinacheiju (avstrijskemu umetniku, ki riše Tita kot žensko, mamo naroda), Borutu Hriberšku (ki je za mamine položnice sunil milijon evrov) ...
V protiutež tej improvizirano nanizani seriji kot-da-predstavnikov razreda maminih sinov, nastopi impovizirano nanizana serija predstavnic kot-da avtonomnih, pravih žensk: Svetlana Makarovič (ki piše do mam nenaklonjene pesmi), Saša Einsiedler (popolna mama, ki ni pozabila biti ženska), Alenka Puhar (ki opozarja na brezspolne ali celo možate kiparske upodobitve slovenskih žensk), Irena Brunec Tebi (ki upodablja senzualne ženske, a je zato nerazumljena), Alja Adam (ki pervertira spolne klišeje pravljic za otroke) ... In, ja, seveda, na koncu je vsega kriva Brezjanska Marija, ta Srčna kraljica Slovencev.
Precejšen zdrs ne le v poenostavljanju, ampak še v čem drugem, pa se dokumentarcu zgodi v neki sicer stranski epizodi, v kateri kot primer slovenskega novinarja, ki ga »nadzoruje mama«, nastopa pokojni Danilo Slivnik. In kje protagonistka najde dokaz za ta nezaslišani materinski nadzor?
V Slivnikovi izjavi ob aferi zakoncev Karner, obtoženih preprodaje prepovedanih poživil, da nima namena zagovarjati svoje, v afero vpletene nečakinje, da pa je ona tudi vnukinja njegove mame, ki jo ima zelo rad in da bo naredil vse, da bi ji pomagal. Protagonistka zaključi: »Pa ji ni mogel pomagati, ker je še isti večer storil samomor.« Duhovito?
Mama je ena sama je dokumentarec domišljene filmske forme, kratkočasnega tempa, toka asociacij, ki jim nekako uspe delovati kot zgodba in nezrele obdelave teme, ki stereotip o narodu maminih sinov pusti na ravni – stereotipa.
