Vikend: Kako skušamo zapeljati oskarja

Pobliže smo si ogledali, kako Slovenci sploh izbiramo svojega potencialnega tujejezičnega oskarjevca.

Objavljeno
16. oktober 2014 14.56
Igor Harb, Vikend
Igor Harb, Vikend
Ta vikend v kinu uradno starta naš kandidat za tujejezičnega oskarja, romantična drama Zapelji me, ki si jo je sicer v ljubljanskem Koloseju, v skoraj matinejski predstavi, možno ogledati že več tednov. Razlog za to so oskarji. Pobliže smo si ogledali, kako Slovenci sploh izbiramo svojega potencialnega oskarjevca.

Nagrada Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti – poljudno poznana kot oskar – za najboljši tujejezični film je ena bolj zanimivih kategorij. Kot mnoge druge države tudi Slovenija skoraj vsako leto predlaga film (letos je oddanih rekordnih 83 prijav), vendar predloga ne poda država ali katera od njenih ustanov, kot sta ministrstvo za kulturo ali Slovenski filmski center. Člani ameriške filmske akademije, ki podeljuje oskarje, so filmski ustvarjalci in zato tudi akademija zahteva, da predloge za nominirance izberejo sorodne organizacije posameznih držav. Pri nas je to Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU), ki ga vodi režiser Klemen Dvornik kot v. d. predsednika.

Izbor kandidata

Čeprav je Klemen Dvornik zaseden s snemanjem novega filma, nam je razložil potek izbora. Društvo ne izbira med vso produkcijo, ampak le med filmi, ki jih predlagajo producenti. Ti morajo zadostiti pogoju ameriške akademije in imeti sedem dni zaporednega predvajanja v kinu v matični državi med 1. 10. prejšnjega leta in 30. 9. tekočega. Društvo avgusta sestavi sedemčlansko komisijo, ki si filme ogleda septembra na Festivalu slovenskega filma oziroma v tednu po njem, nato pa izbere film, ki zastopa našo državo pri članih ameriške akademije, ko izbirajo nominirance za tujejezičnega oskarja. Čeprav DSFU sestavi komisijo, konkretne člane komisije predlagajo posamezna društva filmskih ustvarjalcev, režiserjev, filmskih producentov, filmskih snemalcev, filmskih scenografov, kostumografov in oblikovalcev maske, postprodukcijskih ustvarjalcev in člani društva animiranega filma, medtem ko sedmega člana, filmskega teoretika, kritika oziroma publicista izbere DSFU.

Dostava je ključna

S tem izborom pa postopek še ni sklenjen. Producent filma mora nato pripraviti kopijo filma v zapisu DCP (ang. digital cinema package, zapis, ki ga za predvajanje uporabljajo kinematografi) skupaj z angleškimi podnapisi in določeno zahtevano dokumentacijo ter ga dostaviti na ameriško akademijo v Los Angeles do 30. 9. Čeprav se filmi v DCP prenašajo na dokaj majhnih, običajnih računalniških diskih, ekspresne dostavne službe potrebujejo več dni do Los Angelesa. To neizprosno dejstvo je izkusil tudi producent filma Circus Fantasticus, ki je bil slovenski predlog za oskarja pred štirimi leti, saj je film prispel prepozno, letos pa je podobna usoda doletela Nigerijo, ki je napovedala, da bo prvič poslala film v boj za tujejezičnega oskarja. Kot je povedal Klemen Dvornik, je to žal povsem običajno in se zgodi skoraj vsako leto.

Promocija ali nov film?

Poslati film v Los Angeles je le prvi korak in še vedno zelo daleč od prave nominacije. Pri 83 filmih v kategoriji se je treba res potruditi, če želimo, da film izstopa, in to lahko zajema celo vrsto aktivnosti. Nekatere države, kot je denimo Nemčija, so v različne oblike promocije pripravljene vložiti tudi več sto tisoč evrov, kar potem zajema tudi oglaševanje v medijih, kot je Variety, in promocijo avtorjev in igralcev v Los Angelesu. No, v mnogih evropskih državah za tak znesek raje posnamejo še en film.

Od festivalov do distribucije

Za promocijo je odgovoren producent filma, v Sloveniji pa lahko priskoči na pomoč tudi Slovenski filmski center. Kot je razložila Nerina Kocjančič iz SFC, so praviloma poskrbeli za dodatne filmske kopije, odkar pa so filmi na DCP, to ni več potrebno. Lani, ko je bil slovenski kandidat Razredni sovražnik, so prek združenja European Film Promotion zakupili dodatne projekcije za člane akademije in sodelovali pri iskanju distribucije filma v ZDA. Po njenih izkušnjah je to ključni element, saj filmi brez distribucije v ZDA praktično nimajo možnosti za nominacijo za oskarja. Pogoj za distribucijo pa je uspeh na večjih mednarodnih festivalih. To je bila po zmagi v Benetkah in na številnih drugih festivalih tudi močna stran Razrednega sovražnika, ki je prišel blizu dogovora z močnim distributerjem Sony Pictures Classics (med drugim distributerjev številnih filmov Woodyja Allena in Pedra Almodovarja), vendar so se ti na koncu odločili, da je film premajhen.

Zapeljevanje gledalcev, ne akademikov

Za Zapelji me pa v Slovenskem filmskem centru ne bodo skušali zapeljati članov akademije in distributerjev. Kot je razložila Kocjančičeva, je Zapelji me izvrsten film, vendar brez nagrad na večjih festivalih nima realnih možnosti. Tudi Dvornik pritrjuje takemu pristopu, saj se zaveda, da ima SFC omejena sredstva, tako da promocija pripada producentu, to pa je RTV Slovenija. Tudi brez nominacije ali celo oskarja je promocija še zmeraj zelo smiselna, saj pripomore k večji mednarodni prepoznavnosti filma med selektorji festivalov in tujimi distributerji, kar je glavna pot do gledalcev.


Janko je odličen igralec, mislim, da sva se dobro ujela pred kamero, da sva črpala drug od drugega in se igralsko razigrala v vsakem kadru. (tr)