Kekec

Po luštni seriji prebranih knjig različnih avtorjev in zvrsti sem se spet znašel v slepi ulici, kar se tiče branja. Sicer se mi je že večkrat zgodilo, da sem zapadel v obdobje, ko me k branju ni mogla pritegniti prav nobena knjiga. Greš v knjižnico, nekaj brskaš, se zmrduješ in potem greš praznik rok ven.

Knjige v glavnem kupujem le še za darila, zase kupim le dela Hanifa Kureishija in Arta Paasilinne. Ne vem, zakaj, ampak očitno je to neka moja kaprica. Ker si nikoli nisem ustvarjal posebnih seznamov knjig, ki bi jih moral prebrati, me vselej vodi trenutno razpoloženje, že vnaprej pa vem, da v roke ne bom vzel ljubezenskega romana ali znanstvene fantastike.

Kot otrok sem veliko bral, a sem bil slab s pravljicami. Zdele so se mi nekako otročje, smešne, kar neko sanjarjenje tja v tri dni. Takrat sem najraje prebiral mladinsko literaturo brez pravljičarstva, pa razne priročnike in enciklopedije ter knjige o nogometu. Z žepnino sem si kupoval napol strokovne nogometne knjige za trenerje ter v mislih sestavljal nagovore igralcem pred treningi, tekmami in po njih.

Pripravljene sem imel tudi odgovore na izmišljena vprašanja novinarjev. Še danes se tu in tam zasačim, ko pri svojem delu med opravljanjem intervjuja poskušam brati misli sogovornika in pri sebi odgovarjam namesto njega. Da ne bo pomote, hkrati ga pozorno poslušam, tako da mu lahko postavim podvprašanje v vsakem trenutku.

Nazaj k branju. Kot rečeno, znašel sem se v slepi ulici in se odločil, da bom prebral knjige o Kekcu. Kot otrok jih nisem bral, ker, kot sem omenil, so se mi zdele preotročje. S filmi o Kekcu je bilo drugače. Ravnokar sem obdelal planinski pripovedki Kekec na hudi poti in Kekec na volčji sledi. Imam občutek, kot da bi se bralno in miselno resetiral. Josip Vandot je vse opisal tako lepo in preprosto, Kekec pa se mi itak zdi hud frajer, čeprav je na neki način tudi eno veliko gobezdalo. Ampak je dobrega srca, pa tudi prizna lastne napake in se zna pokesati. Mislim, da bi lahko bil Kekčev prijatelj.

Zanimivo, da me pri branju sploh ne zmoti Vandotov slog pisanja, ki je občasno tako nakladaški in ponavaljajoč se, da si misliš, ja, v redu, saj si že napisal, sem zaštekal, gremo naprej. Kekec je postal nacionalni junak, pa ga po mojem skromnem prepričanju ne prepoznamo dovolj močno in jasno. Slovenci smo tako in tako znani po tem, da smo skrajno nerodni pri ravnanju z lastno dediščino in izražanju ponosa ali kakšnih drugih čustev. Res je, da sem Slovenec, a ne bi rad gojil in krepil te karakterne značilnosti naroda. Raje bom o Kekcu govoril na glas, zdaj celo pišem o njem.

Med brskanjem po spletu sem videl, da obstajajo vrtci z imenom Kekec, v Kekčevi deželi nad Kranjsko Goro sem že bil, Kekec pašteto sem že tudi jedel. Upam, da bo ta podjetnik, ki je pred kratkim kupil blagovno znamko Kekec pašteta, to še okrepil in ponudil dodatne kakovostne izdelke z imeni Pehta, Bedanec, Rožle, Mojca ... Bi se mi zdelo simpatično, da bi na policah trgovine malo premetaval Bedanca in Pehto, potem pa bi ju pojedel. V kratkem bom obiskal še Kekčevo domačijo, skrito nekje ob Soči. Sem točno vedel, da mi bo Kekec dal nekaj več. Sem morda postal otročji? Ne, samo del otroka sem spet našel v sebi.