Tiskane izdaje
Jutri bi bil Silvan Furlan star šestdeset let.
Slovenska kinoteka, katere ustanovitelj in prvi direktor je bil, mu je ob tej priložnosti pripravila posvetilo, sestavljeno iz desetih »kanonskih« filmov – direktorjevih najljubših, so zapisali.
Res je tudi, da ni imel samo Silvan svojih najljubših filmov in da je bil za sodelavce najljubši direktor – ljub je bil vsem, ki smo ga poznali. Moj mladostni spomin ga ne vidi drugače kot skupaj s prijateljem, cineastom enakega formata in intenzitete, Jožetom Dolmarkom, bila sta, in to izmenično, prednja in hrbtna stran istega pojava.
Kasnejši spomin, razkošnejši sega le nekaj let pred njegovo smrt, bilo je na tem ali onem filmskem festivalu, ga ima izrisanega kot šaljivca in zbadljivca, ki ga nikoli ne zapusti dobra kondicija.
A jasno je bilo, da je to forma, ki garnira vsebino, nekakšen oddih, zavesten odmik od resnega tuhtanja o bogvečem, najbrž o zadevah, povezanih z gori postavljanjem Slovenske kinoteke. No, vsaj tako sem si mislil – takrat, ko ni nihče mislil, da se bližata nenadna bolezen in nagla smrt.
Silvanovih deset
Od tedaj je minilo dobrih osem let. Silvan Furlan je bil eden tistih ljudi, ki »rovarijo« po tihem, se pravi tako, da zunanjo bojevitost zamenjajo za potrpežljivo vztrajnost. Kot uslužbenec Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja si je že v osemdesetih letih prizadeval, da bi Slovenci prišli izpod strehe jugoslovanske do svoje lastne kinoteke (saj je bilo jasno, kako se stvari obračajo), ustanavljanje je potekalo brez velikih javnih debat.
Vsaj tistim, ki niso bili neposredni sosedje slovenskega filma, se je leta 1996 pred očmi »nenadoma« prikazala Slovenska kinoteka.
Kot rečeno, so sedanji »kinotečniki« v njegov spomin pripravili deset njegovih najljubših filmov. Verjamemo, da je to optimalna izbira, pogojena z njegovim duhovnim izročilom, verjamemo pa tudi, da bi si Silvan, če bi imel pri tem kaj besede, dal zavrteti tudi kakšen slovenski »kanonski« primerek, najverjetneje Klopčiča.
Mladost v Novi Gorici
Približno tako kot s Kinoteko je bilo tudi z drugimi Silvanovimi projekti. Na noge je postavil Kinodvor in mrežo art kinematografov, v osemdesetih je bil urednik Ekrana, pa soustanovitelj Jesenske filmske šole ter ljubljanskega filmskega festivala. Nazadnje je dvignil še Muzej filmskih igralcev v Divači.
Žal pokojni šestdesetletnik je bil doma v Novi Gorici. Tam so mu letos pripravili kar celo Silvanovo leto, bilo je več prireditev, prav jutri pa odpirajo razstavo o njem »s pogledom v današnje filmsko ustvarjanje mladih«. Da, mladi. Omenjeni Silvanov kompanjon Jože Dolmark piše v enem svojih esejev (v letos izšli knjigi Tkanje pogledov), ko se spominja skupne deškosti, med drugim seveda, tole: »Imeli smo srečo, da smo ta zgodnja leta preživeli na goriški meji, kjer je bilo v obeh mestih mogoče sproti in komplementarno videti svetovno filmsko produkcijo.
