Tiskane izdaje
V soboto, 10. februarja, si v sklopu kinotečnega cikla nova svetloba, ki v ospredje postavlja dobre primere prakse filmske restavracije, lahko ogledate film Drobna telesa: Intimni svet F. Percyja Smitha (2016) v režiji Stuarta A. Staplesa. Gre za montažo posnetkov pionirja poljudnoznanstvenega filma, spojeno z glasbo Staplesove skupine Tindersticks.
F. Percy Smith je bil amaterski fotograf in filmar, ki se je med uradniškim delom kratkočasil s fotografiranjem muhe v pisarni; ko je ena izmed njegovih mikro-fotografij prišla do filmskega producenta Charlesa Urbana, je ta Smithu navdušen omogočil snemanje filmov.
Smith je s pomočjo mikroskopske, sekvenčne in podvodne fotografije občinstvo popeljal v svet spor, plesni, mikrobov, rastlin in žuželk, ter postavil temelje formatu sodobnega naravoslovnega dokumentarca, tudi z vidika vprašljive manipulacije subjektov - kar so leta kasneje očitali tudi legendarnemu Davidu Attenboroughu.
Glavne zvezde Smithovih filmov so plesni, pršice, klice, spore in drugi mikroorganizmi. Foto: Izsek iz filma
Poleg njegovega pionirskega dela je bilo tudi samo Smithovo življenje filmski material; sramežljivi, introvertirani filmar skrit pred očmi javnosti snema plesni in plevel, ki mu nazadnje prekrijejo domovanje. Smith se je vedno počutil disociiranega od sveta in naj bi trpel za depresijo. Pritoževal se je, da vse podrejamo le še hitrosti in da se »tišino smatra za ostudno bolezen, ki jo je treba iztrebiti«, ter leta 1945 storil samomor.
Kljub pomembnosti in privlačnosti Smithove zapuščine se pred Staplesom z izjemo BBC-jevega dokumentarnega filma iz leta 2013 nihče ni poglobil v njegovo zgodbo; sprva je Staples nameraval ubrati bolj klasičen pristop, ki bi vključeval naracijo in tekst, a sta se z montažerjem Davidom Reevom odločila le za serijo podob iz Smithovih filmov v kombinaciji z glasbo.
Po Staplesovih besedah sta želela podobe osvoboditi iz okov njihovega originalnega formata - Smithovi filmi so konec koncev vseeno sprva zabavali občinstvo v londonskem gledališču Palace Theatre skupaj z ostalim vaudevillom - tako so odpadli prvotna naracija, glasba ter zaporedje slik.
Staples in Reeve sta posnetke preoblikovala v sanjsko sekvenco, ki ni le naključno zaporedje kadrov, temveč se spretno premika iz makro v mikro svet in ob spremljavi glasbe kulminira v močan zaključek, ki podčrtuje ne le Smithovo delo ampak tudi življenje.
Smith nam je s pomočjo mikroskopske, sekvenčne in podvodne fotografije približal svet, ki se nahaja zunaj naših čutov. Foto: Promocijsko gradivo
Glasba ima pri takšnem projektu izrazito težko in občasno nehvaležno vlogo; ob odsotnosti naracije in diegetičnih zvokov mora še toliko bolj zapolniti zvočni prostor, kar Tindersticksom uspeva le delno. Nekaj tako impozantnega, kot je narava, je težko spremljati z relativno varno in na trenutke neoprijemljivo ter nestrukturirano glasbo.
Poleg tega je seveda ideja, da ponovna uglasbitev vizualnega dela to delo osvobodi (kot si je to želel Staples), le delno izvedljiva - kakršnakoli nova montaža, naracija, glasba itd. samo zamenjajo okvir, a fiktivnost ostaja. Smithovi filmi ne potrebujejo glasbe, da bi lahko obstajali sedaj, zlasti glede na njegovo ljubezen do tišine; je pa res, da sta bila izvirna glasba in naracija tako brezčasnim podobam balast.
Delo Tindersticksov je v tem oziru vseeno korak naprej, in konec koncev tudi glasba lahko poustvarja tišino. Predvsem pa gre pozdraviti pristop, ki poskuša združiti tako biografske elemente kot dediščino nekega ustvarjalca v poetično celoto - pristop, ki bi ga morali videti večkrat. A zvezda filma so na koncu vseeno Smithovi 100 let stari posnetki.
Video: City Slang/Youtube
