Tiskane izdaje
Žanr screwball komedije, ki je zaznamoval krizno obdobje tridesetih let prejšnjega stoletja, je temeljil na hitrih in nabritih dialogih ter na dominantnem ženskem liku, ki je v komični variaciji noirovske femme fatale izzival pozicijo moškega in odpiral polje humornega boja med spoloma. Vendar je bilo predvsem komično portretiranje konflikta med družbenimi razredi tisto, kar je v obdobju ekonomske depresije najbolj nagovarjalo občinstvo.
Med glavne ustvarjalce screwball komedije spadajo velikani zlate dobe Hollywooda, kot so Frank Capra, George Cukor, Howard Hawks in legendarni Ernst Lubitsch. A filmski opus Prestona Sturgesa med njimi uživa prav poseben status, saj lahko njegov prodor v filmsko industrijo enačimo s prerodom te komične forme, ki je v več ozirih presegala okove svojega časa. Sturges je predstavljal tudi pionirja med režiserji, ki so imeli nad svojimi filmi popoln avtorski nadzor, saj se je pod svoja odkrito politična, levičarska, seksualno žgečkljiva in na druge načine radikalna dela podpisoval tudi kot scenarist. Med njegovimi filmi se je prav Lady Eve (1941) izkazal za najbolje sprejeto in finančno uspešno avtorsko delo.
Kot je za screwball komedije značilno, je v ospredju zgodbe filma Lady Eve ljubezenski zaplet med manipulativno prevarantko nižjega družbenega razreda Jean (Barbara Stanwyck), ter socialno nerodnim in naivnim dedičem bogate kapitalistične dinastije Charlesom (Henry Fonda). A njun ljubezenski vrtinec, ki predstavlja tako bitko med spoloma, kot boj med dvema razrednima poloma, v sebi nosi tudi pridih biblične alegorije, ki se kaže v simboliki jabolka, kač in seveda - Eve.
Jean/Eve je elegantna in dominantna ženska, ki se ne ozira na družbena pravila, je v popolnem nadzoru svoje magnetične prezence in se nikakor ne boji aktivnega lovljenja svojih želja. Kot takšna predstavlja izziv tako občinstvu, nevajenem aktivne ženske protagonistke, ki brezsramno zapeljuje, zavaja in se maščuje, predvsem pa je izziv moškosti pasivnega in zadržanega Charlesa, kateremu že ob prvem srečanju z močno biblično konotacijo na glavo vrže odgriznjeno jabolko. Njuno razmerje se kmalu razvije v buren vrtinec spletk, lažnih identitet in manipulacij, te pa pospremljajo žgečkljivo navihani dialogi in komične situacije z močnim seksualnim podtonom, ki presenetljivo zaobidejo vse »moralno sporne« prepovedi Haysovega kodeksa.
Zabavno prehajanje med družbenimi razredi, ki se ga v svoji manipulaciji z identitetami poslužuje Jean/Eve, nam jasno sporoča Sturgesovo stališče, da za vzpon na vrh družbene hierarhije ni potrebno drugega, kot nekaj sreče, blefiranja in goljufije. Film pa nenazadnje tudi brezsramno subverzira vse možne predstave o družbenih razredih, s tem ko nam nižji družbeni sloj predstavlja kot avtonomen, samoiniciativen in simpatično prebrisan, višji sloj pa kot nebogljen, odvisen od pomoči in strežbe drugih, ter izrazito neroden, saj mu izziv predstavlja že sam obstanek na obeh nogah. Krhkost in nestabilnost ekonomske elite je tako sugerirana predvsem preko Charlesovih konstantnih padcev, ki na komičen način simbolizirajo grozljiv padec borze in državnega gospodarstva, ki pa se je, za razliko od Henryja Fonde, na noge postavljajo še celo desetletje.
