Tiskane izdaje
Posebno mesto na urniku Festivala žanrskega filma Kurja polt, ki letos v Slovenski kinoteki in Kinodvoru poteka med 19. in 23. aprilom, pripada »polnočni projekciji«. Kot se za festival filmskih kultov spodobi, se s polnočno predstavo spominjamo in obujamo nekoč živahno prakso filmskega prikazovanja, ki je bila v 70. letih, zlasti v ZDA, najtesneje povezana s kultnim filmom: prakso tako imenovanih »midnight movies«.
Lani smo si na sobotno polnoč ogledali notorični »rape-and-revenge« Meira Zarchija Pljunem na vaš grob (I Spit On Your Grave, 1978), ki je okronal tematsko retrospektivo Zadnje dekle, posvečeno markantnim ženskim likom iz žanrske zakladnice. Letošnji polnočni kult Zbogom striček Tom (Addio zio Tom, 1971) bo postavil klicaj tematski retrospektivi »Represija in revolt«, posvečeni kultnim in žanrskim filmom radikalnega, subverzivnega duha. Politično nabitim in nabritim filmom, ki se postavljajo v bran zatiranim in ponižanim. Ki obsojajo predsodke in krivice, včasih dobesedno, včasih alegorično − pogosto za ceno svojega mesta v analih filmske zgodovine.
Režiserja sta navdih za film našla v Ameriki 70. let, v času rasnega sovraštva in odpora proti belski nadvladi. Foto: Festival žanrskega filma Kurja polt/promocijsko gradivo
Italijanska botra šokumentarca Gualtiero Jacopetti in Franco Prosperi sta se v anale filmske zgodovine, kritike in teorije, kajpak, zapisala kot dežurna provokatorja, ikonoklasta in ikoni politične nekorektnosti, kot očeta notoričnega mondo žanra s filmi Mondo Cane (1962) in Africa Addio (1966). Z besedami ogorčene newyorške kritičarke Pauline Kael kot »morda najbolj izprijena in neodgovorna filmarja, kar jih je kdaj bilo«.
Po mnenju kultnega britanskega kritika Alana Jonesa pa, nasprotno, kot avtorja »enega najbolj preziranih in nerazumljenih filmov vseh časov. Kljub večletnemu blatenju, ki sta ga bila deležna, ker sta uprizarjala neizrekljivo, sta se načrtno spoprijela z umetniškimi izzivi in težavami upodabljanja človekove nečlovečnosti. To je politično tehtna, zgodovinsko točna in epska poustvaritev nekdanjega življenja plantažnih sužnjev«.
Jacopetti in Prosperi sta navdih in podnet za film Zbogom striček Tom našla v Ameriki zgodnjih sedemdesetih let, v času 'black power' radikalizma, ko sta rasno sovraštvo in odpor proti belski nadvladi dosegala vrelišče. Film sta posnela na Haitiju, kjer ju je v njuni značilni politično nekorektni maniri gostil diktator »Papa Doc« Duvalier.
V osupljivi formi kvazidokumentarnega križanca med modno eksploatacijo, kostumskim epom in dokumentarno rekonstrukcijo sta posnela brutalno odkrit in pretresljiv prikaz grozot suženjstva na ameriškem jugu devetnajstega stoletja. In prav z ameriškega juga ter filmskega arhiva Univerze v Severni Karolini bomo na festival Kurja polt pripeljali tudi sam film, na eni zadnjih še živečih 35-milimetrskih filmskih kopij.
Snemanje filma Zbogom striček Tom. Foto: Festival žanrskega filma Kurja polt
Kritik Alan Jones v knjigi The Act of Seeing, ki jo podpiše z režiserjem Nicolasom Windingom Refnom, svoj opis filma zaključi takole: »Ko boste Zbogom striček Tom enkrat videli, se vam bo za vedno vžgal v spomin.« Tudi po zaslugi hišnega skladatelja Riza Ortolanija, rušilca četrte stene par excellence, ki najbolj šokantne prizore filma vselej odene v najnežnejše napeve (nosilno skladbo Oh My Love je prav Refn v poklon svojemu najljubšemu skladatelju uporabil v filmu Drive iz leta 2011). In mar niso za tiste, ki ljubimo film, najbolj dragoceni takšni, ki se vžgejo v spomin? Pa čeprav boleče.
