Tiskane izdaje
Konec leta v Kinoteki filmsko platno prepuščajo švedskemu mojstru tragikomedije, nadrealizma in vsega absurdnega, ter njegovi filmski trilogiji o tem »kako biti človek«. Roy Andersson je na svetovno filmsko sceno prodrl v začetku 70. let, a šele s trilogijo o odtujenosti in izgubljenosti človeštva, ki jo spremlja v sive barve odet in z dolgimi statičnimi kadri prežet stil, se je v filmskem svetu povzdignil v enega najbolj prepoznavnih in priznanih švedskih režiserjev.
Trilogija Pesmi iz drugega nadstropja (2000), Ti, ki živiš (2007) in Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (2014) se odvija v Anderssonovem unikatnem pripovednem stilu, v katerem ni sledi o kakem klasičnem scenariju: specifične scene in segmenti slonijo le na določeni temi, filozofskem konceptu ali vzdušju. Ta poseben, distinktiven pristop k filmski umetnosti še dodatno izpopolni njegova natančna in mojstrsko postavljena scenografija, zaradi katere prav vsak kader, še tako banalen, deluje kot samostojna entiteta.
Prizor iz filma Pesmi iz drugega nadstropja.
Vzdušje, ki preveva to unikatno, črnogledo trilogijo, je pesimistično, hladno in tesnobno. Gre za kritičen odsev družbe in sveta, v katerem živimo: odsev naše osamljenosti, odtujenosti, nepovezanosti, brezizhodnosti. A trilogija kljub pesimističnemu pogledu na neizogibno apokalipso človeštva, na propad družbenih vezi in družbe kot takšne, vendarle premore tudi zvrhano mero suhega, ciničnega humorja, ki tako kot scenarij, poln suhoparnih dialogov, pogosto prihaja iz čudaških in nenavadnih situacij. Anderssonov črni humor deluje kot posebna variacija situacijske komike, ki nas v smeh spravlja s svojo banalnostjo in tragiko človeških usod in situacij.
Čeprav se petnajst let nastajajoča trilogija ponaša s konsistentnim tonom in vizualnim stilom, ki nam s svojo sivo barvno paleto še dodatno sugerira Anderssonov cinični pogled na človeka, skupnost in družbo, je na neki točki med njimi vendarle zaznati razliko v pristopu do fatalne izgubljenosti in nebogljenosti človeka, ki je že skoraj deterministično obsojen na večno tavanje v kaosu sveta in neplodno iskanje smisla. Igra protagonistov je minimalistična in kontrolirana do te mere, da se jih na trenutke zaznava že kot del same scenografije - s čimer švedski režiser le še dodatno nakaže na našo minimalno, že skoraj obskurno vlogo v svetu, ter na pomanjkanje kontrole nad lastnim (pogosto mizernim in kaotičnim) življenjem.
Prizor iz filma Ti, ki živiš.
Če je prvi del, Pesmi iz drugega nadstropja, prepreden z vzdušjem apokalipse, socialnega kaosa, prometnih zamaškov in izjalovljenih načrtov, osrednji del trilogije, Ti, ki živiš, izžareva nekoliko omiljen pesimizem, ki mu ob strani stoji močan podton sarkazma in bridkega cinizma. To je zgodba o človeškem obstoju znotraj skupnosti, s katero se recipročno definirata, film pa ponovno prevevajo teme, kot so osamljenost, žalost, želja po ljubezni in razumevanju.
Prizor iz filma Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju.
Sklepni del trilogije, Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, pa nas na kalejdoskopskem popotovanju skozi človeško usodo popelje v lepoto nekaterih življenjskih trenutkov in banalnost drugih, ter nam skozi humor in tragedijo predstavi tako človeško krhkost, kot veličino življenja.
»Življenje je čudno, ljudje so smešni in svet je krut: kaj ni to čudovito?«, je o filmu Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju zapisala filmska kritičarka Jessica Kiang - in s tem v enem stavku povzela Anderssonov čudovito bizarni filmski svet.
