Tiskane izdaje
Kmalu zatem, ko je takratna državna uprava za radio, film in televizijo, ki ima vlogo ministrstva za digitalne medije, leta 2004 izdala ukaz, da je treba omejiti prostor za konkurenco tujih filmov, so na Kitajskem neuradno uvedli »mesec zaščite domačega filma«.
Najprej je ta zaščita trajala od 10. junija do 10. julija, z usihanjem kitajske kinematografske samozavesti pa je ta »mesec« postajal vse daljši.
Noben kitajski funkcionar ni priznal, da sploh obstaja takšen protekcionistični ukrep, dejstvo pa je, da sta junij in julij meseca, ko v kitajskih kinematografih ne predvajajo niti enega uvoženega filma. To je čas domačih uspešnic.
Ideja, ki se skriva za to majhno skrivnostjo, je pravzaprav mešanica komercialnega in ideološkega dejavnika. Kitajska državna uprava za tisk, založništvo, radio, film in televizijo (kar je pravzaprav novo telo, ki je nastalo, ko so prejšnji upravi za digitalne medije leta 2013 dodali še splošno upravo za tisk in založništvo) si je zadala cilj, da mora biti najmanj 51 odstotkov zaslužka od prikazovanja filmov v kitajskih kinematografih zagotovljenega iz domačega vira.
Vse preostalo namreč odteka v Hollywood in morda kakšen milijonček tudi v Bollywood, ki občasno preskoči Veliki zid in navduši kitajsko občinstvo. Ker je kitajskemu partijskemu vodstvu veliko do zaščite družbe pred čezmernim izpostavljanjem zahodnim vrednotam, tukaj ne gre zgolj za denar. Čeprav je ta tudi za Kitajce zelo pomemben.
Bolj ko si kitajski kinematografi prizadevajo pritegniti domače gledalce, bolj dragocen je zanje »mesec zaščite«. Prvih šest mesecev letošnjega leta je bilo za kitajsko kinematografijo tako težko obdobje, da so ga posamezni domači filmski kritiki poimenovali »črni dnevi domačega filma«.
Prav v tem času je začelo delovati 2600 novih velikih platen, tako da ima zdaj Kitajska skupno 45.000 platen, razporejenih v več kot 8000 kinematografih, s čimer je Kitajska prehitela Severno Ameriko. A to še zdaleč ni toliko vplivalo na povečanje prodaje vstopnic, kot so pričakovali. Res je sicer, da so zaznali določeno rast, saj se je v prvih šestih mesecih prodaja vstopnic na blagajnah kinematografov – v primerjavi z enakim obdobjem lani – povečala za skromnih 3,5 odstotka.
Merilo uspešnosti: Hollywood
Od januarja do konca junija so prodali za skupno 25,4 milijarde juanov (3,73 milijarde dolarjev) vstopnic. Čeprav so v kinematografih prevladovali domači filmi – med skupno prikazanimi jih je bilo kar 76 odstotkov –, so z njimi ustvarili le 38,5 odstotka zaslužka. Preostalo so prispevali v blagajno tujci.
Kinematografija je za današnjo Kitajsko pomembna na več načinov. Je pomembno sredstvo globalnega širjenja »mehke sile«, ki združuje tehnološko, ustvarjalno, finančno pa tudi ideološko moč. Ker se azijska sila v številnih stvareh pravzaprav primerja zgolj z Ameriko, je tudi na tem področju merilo uspešnosti Hollywood.
Kitajska ambicija v bližnji prihodnosti razviti kinematografski imperij, iz katerega bi se rojevale kooperacije z največjimi ameriškimi imeni, je večplasten kazalec smeri, v katero poteka razvoj te države. Kitajska si na vso moč želi doseči tisto, kar je Amerika s pomočjo Hollywooda tako uspešno vsilila svetu.
Rada bi ustvarjala filme, ki bi oblikovali globalno mnenje o kitajski družbi in bi jih nadzorovala umetniška cenzura v Pekingu, kljub temu pa naj bi bilo vse skupaj univerzalno privlačno, tehnično in tehnološko vrhunsko, obrtniško popolno in komercialno več kot donosno.
Čeprav vse to zveni kot hollywoodizacija kitajske filmske industrije, še vedno ne bi smelo pomeniti amerikanizacije kinematografske ustvarjalnosti. Azijska sila si namreč želi ohraniti lastno identiteto in postati čedalje bolj prepoznavna po svetu.
Nekaj časa ji je to zelo dobro uspevalo. Zaradi nadarjenih režiserjev in dobre ekipe igralcev, ki so izkoristili obstoječo tradicijo izvrstne kamere in razvite filmske logistike, so bili kitajski filmi zanimivi tako za svetovno kot domače občinstvo.
Medtem ko je cenzuro svojčas motilo dejstvo, da so bile na tujih festivalih najuspešnejše stvaritve, ki bi jih lahko na široko gledano uvrstili v »črni val«, saj so prikazovale revščino na podeželju, boj za obstanek na asfaltu ali koruptivno stanje duha v vseh družbenih plasteh, je zdaj najvišji organ, ki skrbi za film, zaskrbljen zaradi tega, ker na Kitajskem letno posnamejo približno tisoč igranih filmov, od katerih jih le desetino prodajo na tuje trge, s čimer zaslužijo komaj kakšnih dvesto milijonov ameriških dolarjev.
Filmska velesila? Niti ne
Če je denar kazalec moči, kar v kinematografiji po svoje brez dvoma je, Kitajska ni niti blizu statusa filmske velesile. Tiskovna agencija Xinhua, ki je zamolčala, da še vedno trajajo učinki »meseca zaščite domačega filma«, je prejšnji konec tedna optimistično objavila, da je »to poletje najpomembnejše obdobje v kitajskem filmskem koledarju«.
Julija in avgusta, je navedla Xinhua, bo prišlo na velika platna šestdeset novih filmov, od tega devetinštirideset domačih, na podlagi prejšnjih nekaj mesecev pa je mogoče pričakovati, da se bodo štirje kitajski filmi povzpeli v vrh seznama najbolje prodajanih filmov.
Prvi od teh je seveda Ustanovitev vojske, ki je posvečen 90. obletnici nastanka kitajske Narodnoosvobodilne vojske in v katerem nastopa več kot petdeset najbolj znanih kitajskih igralcev, vanj pa so vložili neznano vsoto denarja. To filmsko stvaritev si bodo morali ogledati številni učenci, državni uslužbenci in vojaki v okviru delovnih obveznosti.
Drugi je Wukong, magična fantazija o Kralju opic, čudežnem junaku iz starega kitajskega romana, ki so ga v novem filmu Dereka Kwoka obdelali s še bolj čudežnimi računalniškimi učinki. Upravičeno je bilo pričakovati, da bo kombinacija dobro znane mitološke osebe in čudežne tehnologije pritegnila številne domače gledalce, in tako je ta domači film vsaj na eni stezi premagal tujega tekmeca, film Despicable Me 3, ki so ga začeli predvajati v kinematografih dan po koncu neuradnega »meseca zaščite domačega filma« konec julija.
Tuje uspešnice: Pirati, Dangal
Za objektivne kitajske filmske kritike je bilo veliko bolj relevantno obdobje pred začetkom »meseca zaščite«. Med tridnevnim majskim praznikom, ko po deželi poteka festival zmajevih čolnov, so skrbno spremljali, koliko gledalcev bodo pritegnili tuji in koliko domači filmi. Rezultati so bili porazni. V vseh kinematografih je prevladoval film Pirati s Karibov: Mrtveci ne pripovedujejo in v teh prazničnih dneh prinesel 70 milijonov ameriških dolarjev zaslužka.
Drugo mesto je prepričljivo osvojil indijski film Dangal, ki bo, kot kaže, na Kitajskem najbolj gledana stvaritev bollywoodske industrije vseh časov. V primerjavi s tema dvema filmskima velikanoma na kitajskih velikih platnih so najbolje prodajani kitajski filmi, kot sta Bog vojne Gordona Chana in Na robu nedolžnosti Chang Jung Chija, v tem obdobju v najboljšem primeru zaslužili komaj desetino vsote hollywoodskih Piratov.
O kvoti hollywoodskih filmov, ki jih Kitajska dovoli predvajati na svojih velikih platnih, sta se leta 2012 dogovorila kitajski predsednik Xi Jinping in takratni ameriški podpredsednik Joe Biden. Čeprav je ta sporazum potekel februarja letos, je še vedno skupno štiriintrideset filmov, od katerih jih je štirinajst predvidenih za prikazovanje v kinematografih 3D ali imax. Za Američane je prodaja filmov del meddržavnih trgovinskih pogajanj in pričakovati je, da si bo vlada predsednika Donalda Trumpa po svojih močeh prizadevala za povečanje omenjenega števila filmov.
Domači gledalci so navdušeni, lastniki kinematografov pa obupani. Počutijo se, kot da izgubljajo tla pod nogami. Če bi lahko ta »mesec zaščite« podaljšali na »stoletje domačega filma«, bi se morda le lahko zgodilo kaj pozitivnega. Tako pa … namesto črnega vala gledajo črne dneve, ki se nezadržno približujejo.
