Klopčičeva Sedmina: Ko je NOB postal estetska kategorija

Letnico nastanka 1969 nosi en samcat slovenski igrani celovečerni film – Sedmina Matjaža Klopčiča. Cenzorsko dovoljenje za predvajanje je prejel 3. marca (to so filmi potrebovali do leta 1991!), premierno pa je bil predvajan 8. maja v ljubljanskem Kinu Komuna. V svojem rojstnem letu je po podatkih Filmografije slovenskih celovečernih filmov nabral dobrih 27.000 gledalcev.

V kontekstu zaključka praznovanja 20-letnice Slovenskega filmskega centra je bila Sedmina v Slovenski kinoteki sinoči po dolgem času, restavrirana in digitalizirana, zopet predvajana na filmsko platno. Ne s filmskega traku, ampak s tako imenovanega DCP (Digital Cinema Pacage) nosilca. Po besedah Jožka Rutarja, direktorja filmskega centra, so najbolj ohranjen 35-milimetrski filmski material iz delno propadajočega 35-milimetrskega negativa in drugih 35-milimetrskih virov najprej digitalizirali, nato pa restavrirali digitalno različico. Celoten projekt je izpeljalo produkcijsko podjetje Iridium Film, konstruktivno pa je pri tem sodelovalo tudi Združenje filmskih snemalcev.

Pozdravi Marijo!

Po dostopnih podatkih, ki žal niso nikjer zbrani na enem mestu, je Sedmina četrti restavrirani in digitalizirani slovenski igrani celovečerec. Poleg njega so to še Krizno obdobje Francija Slaka, Ko zorijo jagode Rajka Ranfla in Ples v dežju Boštjana Hladnika, ki ga je prav tako digitalno restavriral Iridium Film, ki se je takrat imenoval ­restArt. Ker je pri nas le še peščica kinodvoran s 35-milimetrskimi projektorji, je tako glavnina slovenske igranocelovečerne filmske zgodovine za veliko platno tako rekoč nedostopna. Zadnji film, ki je bil še posnet na filmski trak, je Šanghaj Marka Naberšnika leta 2012.

Sedmina je bila tretji igrani celovečerec takrat 35-letnega Klopčiča, ki je debitiral leta 1967 z Zgodbo, ki je ni. Pred tem je Klopčič, po izobrazbi arhitekt, predvsem pa izreden cinefil, posnel nekaj filigranskih, liričnih in igrivih kratkih filmov, študiral filmsko režijo v Parizu in celo asistiral pri Godardovem filmu Bande à part. Po mnenju Zdenka Vrdlovca, zapisanem v njegovi Zgodovini filma na Slovenskem, je bila Zgodba, ki je ni film, s katerim je domače občinstvo lahko odkrilo »prvi slovenski avtorski film«. Že pol leta po februarski premieri je prišel v distribucijo naslednji Klopčičev igrani celovečerec, Na papirnatih avionih, in le slabi dve leti pozneje Sedmina. Z njimi smo dobili enega estetsko najprepoznavnejših in avtorskih režiserjev slovenskega filma.

Kritika filmu naklonjena

Če je za prva dva filma Klopčič sam napisal izviren scenarij, se je pri Sedmini naslonil na istoimenski roman pisatelja in povojnega politika Bena Zupančiča, napisan leta 1957. Zupančič je sicer sprva sam napisal scenarij in ga naslovil Pozdravi Marijo!, a ta ni bil nikoli posnet.

Zgodba je postavljena v medvojno Ljubljano, v prvo leto italijanske okupacije. V ospredje tega prelomnega in tesnobnega časa so postavljeni mladi ljudje, dijaki tik pred maturo, katerih brezskrbno odraščanje je grobo prekinjeno. Gibalo filma sta prijatelja Niko (Rade Šerbedžija) in Popaj (Mirko Bogataj), ki skušata najti stik z odporniškim gibanjem, Niko doživi svojo prvo erotično izkušnjo, skupaj z Marijo (Snežana Nikšić), vsi trije še nekakšen hrepenenjski ljubezenski trikotnik, film pa motivno tematizira tudi ljubezensko zvezo med Popajevo sestro Filomeno (Milena Dravić) in italijanskim oficirjem.

Sedmina še zdaleč ni bil običajen film o NOB. Pa ne le zaradi »modernistične« strukture in pristopa, ki jemlje filmsko podobo dobesedno kot podobo, ki konstruira svet filma, in ne kot podobo, ki rekonstruira resničnost. Temveč zato, ker tudi v ideološkem smislu ni bil scela pravoveren. Ni šlo namreč le zato, kot piše Vrdlovec, da je NOB s Sedmino postal estetska kategorija, niz asociativnih podob, ki rušijo običajno dojemanje časa, prostora in dogajanja, s tem pa seveda spodmikajo čvrstost pričakovanim ideološkim okvirom ali pa jih vsaj interpretativno zelo razprejo. Ampak tudi zato, ker je bila konkretna vojna kot dogajalni čas filma tu skorajda, čeprav seveda ne povsem, predvsem abstraktni kontekst, namenjen vzpostavitvi vprašanj o ljubezni in smrti. Pa tudi, kaj se zgodi s človekom, ki, čeprav s tem reši lastno življenje, umori drugega. Odraste? Ali s tem tudi sam na neki način umre?

Najlegendarnejši prizor tega filma, ki je bil sicer prvi Klopčičev barvni film, a s črno-belimi prizori, je gotovo sedemminutno streljanje na vhodu v park Tivoli pred Narodno galerijo, skorajda »plesno« koreografirana in repetitivna sekvenca, ki smrt najprej vzpostavi kot čisti estetski pojav, da bi ji šele s tem dal njeno fatalno dokončnost.

Kritika je bila filmu skorajda enoglasno zelo naklonjena in ga je označila za do takrat Klopčičev najboljši film. In še dva mala detajla. Prvi je ta, da v filmu Rade Šerbedžija govori z glasom igralca Borisa Juha, Milena Dravić z glasom igralke Štefke Drolc, Snežana Nikšić pa z glasom igralke Mojce Ribič. Drugi pa, da je včeraj minilo osem let od Klopčičeve smrti, ki bi sicer 4. decembra dopolnil 81 let.