Pogled tišine Joshue Oppenheimerja: Ko ostaneta samo še tišina in strah

Dokumentarni film Teater ubijanja Joshue Oppenheimerja­ je leta 2013 oživil spomin na enega­ največjih genocidov, ko so vojska in islamisti v Indoneziji leta 1965 strmoglavili vladavino predsednika Sukarna ter pobili od milijona do dveh dozdevnih komunistov. Njegov drugi dokumentarec Pogled ­tišine, ki so ga v sredo premier­no predvajali v Kinodvoru, se loti zgodovinske travme z vidika žrtev.

Novinar in publicist Ervin Hladnik Milharčič, ki je po ogledu filma vodil pogovor z Oppenheimerjem, je opozoril na zanimivo dejstvo opusa tega filmarja, da se je namreč indonezijskih zločinov lotil drugače, kot je sicer značilno za dokumentarne filme: ni začel pri pričevanjih žrtev, ampak je v Teatru ubijanja posnel izpovedi ubijalcev. Potomci žrtev in preživeli so prišli do besede v filmskem nadaljevanju Pogled tišine.

Ubijanje kot tehnični problem

Tesnoba, ki spremlja Oppenheimerjev prvi film, izhaja prav iz dejstva, da se morilci (to so bili civilisti, med njimi pripadniki gang­sterskih tolp, ki so delovali pod pokroviteljstvom vojske) odprto hvalijo s svojim dejanjem. Pred kamero prostodušno delijo bizarne podrobnosti svojih pokolov; kako so se lotili ubijanja, kako se da najhitreje ubiti človeka, kako preprečiti, da bi pri umiranju preveč krvavel, ker prelivanje krvi preveč smrdi, in podobno.

Še več, Oppenheimer je omogočil morilcem, da v njegovem dokumentarnem filmu poustvarijo, uprizorijo svoje ubijanje skozi katerikoli filmski žanr, privoliti pa so morali, da režiser spremlja tudi njihove priprave na snemanje teh prizorov. S tem je avtor med drugim pokazal, kakšno fantazmatsko oporo – ki je povezana z oboževanjem hollywoodskih filmov – so si morali najti krvniki, da bi upravičili svoje početje.

Režiser, ki se je zadnjih deset let, kolikor se loteva te problematike, zbližal z enim najbolj razvpitih indonezijskih množičnih morilcev Anwarjem Kongom, je prepričan, da je hvalisanje z umori, poustvarjanje ubijanja, že nekakšna obramba klavcev pred lastno vestjo. Oblast jih z močnim propagandnim aparatom in nagradami poskuša prepričati, da so heroji, medtem ko sami v resnici vedo, da so sodelovali pri grozljivem zločinu.­ K temu režiser dodaja, da je takšen občutek varnosti in herojstva klavcev povezan tudi s tem, da Zahod ni nikoli obsodil pobojev v šestdesetih letih.

V času hladne vojne so predvsem ZDA pozdravile indonezijsko »soočenje« s komunistično grožnjo. V nasprotju z nacističnim holokavstom, ki so ga zavezniki nedvoumno obsodili in po vojni tudi kaznovali, so v primeru indonezijske morije podprli pokole, v katerih niso nastradali le komunisti, ampak tudi drugi nezaželeni osebki: predstavniki sindikatov, levi intelektualci, pripadniki kitajske manjšine itd.

Ekonomska politika zahodnih korporacij

Oppenheimerja je k največjemu pokolu hvalisavih ubijalcev pripeljala na videz obrobna tema. Sprva je namreč v Indoneziji snemal dokumentarec o delavskem problemu. Delavkam v neki belgijski tovarni, ki je delovala v enem od indonezijskih otokov, so namreč začela odpovedovati jetra, ker so brez zaščite uporabljale herbicide in pesticide. Ko so poskušale prek sindikata doseči, da bi dobile primerno opremo za delo, je belgijsko podjetje najelo paravojaške enote.

Te so nastopile kot dovolj jasna grožnja delavcem in sindikalistom, ki so vedeli za poboje leta 1965, naj ne izzivajo preveč, če nočejo končati tako kot komunisti leta 1965. Zgodba genocida je tako po režiserjevem prepričanju močno povezana z ekonomsko politiko zahodnih korporacij, ki jim obstoječa indonezijska vladavina, utemeljena na petdesetletnem strahu, ustreza, saj podpira interese kapitala.

Oppenheimer se je prek epizode z belgijskim podjetjem in bolnimi delavkami zavedel, da je strah v Indoneziji še vedno močno zakoreninjen in da se aktualna oblast vzdržuje ravno z ekonomijo strahu. Tako se je pravzaprav odločil za Teater ubijanja pa tudi za Pogled tišine, v katerem se štiriinštiridesetletni okulist Adi sooči s krvniki brata Ramlija.

Soočenje s klavci

Zadnji film, ki je podobno kot prvi dobil priznanje raznih festivalov, navdušil kritike in občinstvo (med drugim je dobil veliko nagrado žirije v Benetkah leta 2014), prepleta izpovedi nekaterih morilcev (gre za material, ki ga je Oppenheimer posnel pri snemanju Teatra ubijanja), Adijev ogled teh posnetkov, nato pa tudi njegov obisk nekdanjih morilcev. Obišče jih kot okulist, nato pa jih začne spraševati o pokolih. Ubijalci prostodušno razlagajo, kako so pobijali, in najdejo vrsto izgovorov za svoje početje.

Ko jim Adi razodene, da je brat Ramlija, ki je bil ubit v teh pobojih, so njihovi odzivi različni. Na obrazih nekaterih je zaslediti sram, zadrego, nekateri postanejo agresivni in ga začnejo poditi stran, češ da se ne bodo pogovarjali o politiki. Pri nekaterih je mogoče zaznati presenečenje, da si nekdo upa vrtati v potlačeno zgodovinsko travmo. O tem, da so nekdanji morilci danes še vedno na pozicijah moči in oblasti, priča tudi odjavna špica, v kateri je indonezijski del filmske ekipe podpisan kot Anonimus.

Skozi zamišljeno strukturo filma ponovno pridejo na plan bizarne ali nadrealistične dimenzije pobojev, kot je to označil eden od producentov filma, Werner Herzog. Krvniki, denimo, poročajo, kako se je mnogim morilcem zmešalo od množičnega prelivanja krvi oziroma je bil edini način, da se izognejo norosti ob ubijanju, ta, da so spili enega do dva kozarca žrtvine krvi.

Oba Oppenheimerjeva filma nas vračata k vprašanju človeškega zla. Režiser v klavcih ne vidi pošasti, ampak poudarja, da je problem epohalnega poboja sistemski (torej tudi problem zahodnega kapitalističnega bogatenja), zato bi moralo biti sistemsko tudi soočenje z njim. V tem lahko prepoznamo odmev koncepta banalnosti zla Hannah Arendt, ki ga je vpeljala ob nacističnem iztrebljanju Judov.

Gre za ugotovitev, da so nemški birokrati in krvniki izvajali zločine kot čisto običajni ljudje, ki so podredili moralo vladajoči ideologiji. Poanta filma je tako globoko pesimistična; slehernik ni sam po sebi dober ali etičen (pa tudi ne a priori slab), ampak je še prehitro pripravljen sprejeti še tako sporne zahteve določene oblasti ali sistema.