Ko se črke sprehajajo med kadri

Kot je znano, sta sedma umetnost filma in deveta, stripovska, v nabor oblik umetniškega izraza vstopili istočasno, leta 1895. Skoraj 120 let zatem sta se prvič obširneje srečali tudi v slovenskem filmu. V dokumentarcu Ko črte govorijo režiserja Jureta Breceljnika in scenarista Žiga Valetiča, v produkciji RTVS in Filma IT.

Na prvem programu nacionalke bo njegova premiera nocoj ob 21. uri, že v petek pa so ga prikazali v ljubljanskem Kinodvoru. Gledalcu vzame 50 minut, pri čemer ogled zapusti predvsem vtis soočenja z zdajšnjim stanjem na področju tukajšnjega stripa v obliki albuma stripovskih ustvarjalcev. Predstavljeni so številni osrednji, njihov izbor pa zapusti nekako dva občutka.

Strip noče sleči hlač

Prvi je, da tukajšnji strip noče in noče sleči hlač, saj nacionalne stripovske junakinje v njem zastopata le urednica Stripburgerja Katerina Mirović in stripovska ustvarjalka Kaja Avberšek, drugi pa, da avtorjem vseh najpomembnejših protagonistov le ni uspelo posaditi pred kamero. Kak sramežljivec manjka, prav na posnetkih dolgega niza sogovornikov, vpletenih v življenje aktualnega slovenskega stripa, pa film Ko črte govorijo tudi izrazito temelji. V njem so le izjave, ni, denimo, povezovalnega besedila, in film tudi nima ambicije po zajetju širšega okvira razvoja tukajšnjega stripa od tistega, ki ga je mogoče označiti za bolj ali manj zdajšnjega. Kar je škoda.

A zato prinaša dolg niz zanimivih, iskrenih in tudi spretno zmontiranih izjav stripovskih avtorjev, od staroste med njimi Mikija Mustra, prek Kostje Gatnika ali mlajših Iztoka Sitarja in Zorana Smiljanića, do še mlajših Cirila Horjaka in Mateja de Cecca. Prav tako izjave stripovskih scenaristov ali tistih, katerih dela so zaživela tudi v stripu – Andreja Rozmana Roze in Boštjana Gorenca Pižame –, in naposled tistih, ki so si svoj stripovski kotiček izkrčili v založništvu, trženju, razumevanju ali preprosto uživanju in zbiranju – Vojka Volavška, Maxa Modica, Sandija Buha, Žiga Aljaža in Tomaža Bobnarja.

Film je posnet s fotoaparati

Posebnost filma je, da ni posnet s kamerami, ampak z visoko profesionalnimi fotoaparati – režiser Breceljnik, ki ga v Kinodvoru ni bilo, saj je na Islandiji, je seveda znan predvsem kot fotograf –, strategiji pri tem pa sta predvsem dve. Po eni strani so sogovorniki predstavljeni v ateljejih, ki so lahko izrazito aranžirani, celo z revolverjem na mizi, po drugi pa prinaša film izjemne prve plane intervjuvancev, ki brez sleherne prizanesljivosti spregovorijo o svojih fiziognomijah in emocijah.

Z glasbo Bitch Boysov

Kaj povedo? Ustvarjalcem je uspelo zajeti tako nikoli iztrohnjeno jamranje nad marginaliziranjem in finančno sušo pri stripu kot izjavo Mustra, katerega ponatisi, še tako številčni, so vselej razprodani, da je v življenju dosegel vse. Glede inspiracije izveš, da koga določa predvsem katolištvo v raju pod Blegošem, kot svojemu kotičku očetnjave pravijo v Poljanski dolini. Težje ostaneš resen, ko eden izmed intervjuvancev med viri za svoje delo predstavi redko starinsko knjigo s podobami, na katero – kot pravi – pazi kot na punčico svojega očesa. In se mu pred kamero razsuje na kose ... Izveš tudi, da ga ni tako črnega črnila, da bi lahko odslikalo sedanji čas, bolj optimističen risar pa pove, da v svojem delu vidi celo možnost spreminjanja družbene krajine. Tako ga zanimajo predvsem deprivilegirani, hendikepirani ter okolje tovarn in delavcev. Strip in film ob vizualnem seveda druži zlasti pripoved, ki pa je v obeh primerih različna. Ustvarjalci so se »preložitve« stripa v film lotili tako, da gledalcu privoščijo serijo dinamičnih »pohodov« črk med kadri ali tudi stripovskih del, čisto ustrezna podlaga temu pa je surferska godba Bitch Boysov.