Tiskane izdaje
Nekje na sredini filma Ljubezen Gasparja Noéja glavni junak po imenu Murphy, ki je ameriški študent filma v Parizu, prizna, da je njegov cilj posneti sentimentalno seksualnost. Zdi se, da režiserjev alter ego komentira prav film, ki ga gledamo. V tej ambiciji avtorju in filmu, ki je na letošnjem festivalu v Cannesu zaradi nazorne spolnosti sprožil vprašanje, ali je primeren za mlajše od osemnajst let, spodleti.
Seks kot domovinska pravica
Razmerje med seksualnostjo in filmom je sicer staro toliko kot ta umetnost sama. V prvi polovici 20. stoletja so sprva kar sproščeno obravnavo spolnosti skoraj povsod krotili cenzorji, in ta cenzura se je v tridesetih letih še okrepila z vladavino slavnega Haysovega kodeksa v Hollywoodu. Ko se je ta nadzor v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začel umikati rangiranju filmov glede na to, kateri starosti je kakšen film primeren, so se tudi nekateri mainstream hollywoodski in evropski filmi prepustili mehki erotiki.
V tem času lahko tudi opazimo žanrsko razliko med tako imenovanimi resnimi dramami, v katerih je seksualnost vpeta v neko širšo zastavljeno zgodbo, kot sta, denimo, Polnočni kavboj (1969) in kultni Zadnji Tango v Parizu (1972), in mehkimi erotičnimi filmi sedemdesetih, kot je Emmanuelle, v katerih zgodba služi kot ohlapno ozadje za seksualni akt.
Nasploh se je filmska produkcija sedemdesetih in osemdesetih bolj odprla goloti in mehkim erotičnim prizorom ljubljenja. Zanimivo pa je s koncem osemdesetih z erotičnima trilerjema Prvinski nagon in Usodna privlačnost prevladala premisa, da je seksualno poželenje nekaj rušilnega. Še posebej ženska fatalka v teh filmih postane vir težav in propada sicer poštenih in dobrih moških. Morda je takšen smrtonosni portret predajanja spolnosti že nakazal konservativni premik v Hollywoodu, ki se je od devetdesetih let v veliki meri odrekel seksu. Ta trend je najbolj očiten v tem, da je izginil iz filmov in žanrov, v katerih je bil prej vsaj implicitno nakazan. Tako, denimo, v Jamesu Bondu Kvantum sočutja (2008) znamenite spolne združitve med glavnim junakom in fatalno junakinjo sploh ni, v filmski adaptaciji Da Vincijeve šifre (2006) Dana Browna pa so ljubezensko združitev med glavnima protagonistoma preprosto izpustili.
Nekateri filmski poznavalci pravijo, da je seksu v prevladujoči filmski produkciji ponovno izboril domovinsko pravico roman in letos tudi film Petdeset odtenkov sive, tako da je v spolnost bodisi skozi goloto in diskretne prizore seksa bodisi kot tema ponovno zaživel v raznih žanrih. Precej ga je v žanru komedije (Razuzdanka, The Overnight), v drami (Dnevnik najstnice) in trilerju (Knock, Knock), če se omejimo le na nekaj najbolj svežih oziroma šele prihajajočih filmov.
Kam je šla Ljubezen?
Ljubezen Gasparja Noéja ne sodi k tem mehkim oživitvam seksualnosti v filmu. Nekateri ga umeščajo v linijo evropskega avtorskega filma, kot so Adelino življenje (2013), ki ga je režiral Abdellatif Kechiche, Sramota Steva McQueena (2011) in vsaj delno von Trierjeva Nimfomanka (2013). A Noéja (znanega predvsem po Nepovratnem,
Prva je to pot ubrala Francozinja Catherine Breillat z Romanco (1999), ki so ji sledili, med drugim, Rjavi zajček (2003), Devet pesmi (2004), Vse o Ani (2005) in Shortbus (2006). Stava avtorjev teh filmov je bila, da kljub pornografski vsebini ne bodo imeli težav s cenzuro in bodo njihova dela predvajana v rednih kinodvoranah, saj gre za resna umetniška dela. Čeprav jim je to v glavnem uspelo, je zanimivo, da so filmi ostali marginalni, široko občinstvo jih ni sprejelo.
Ljubezen Gasparja Noéja torej skuša biti resna ljubezenska drama z eksplicitnimi prizori spolnosti. Noé je šel tu do konca. Da bi gledalca povsem posrkal v romanco, ki obenem do konca razgali seks med Murphyjem in Electro, je film posnel v 3D-tehniki. Vendar je ta eksperiment dokaj neprepričljiv. Režiser je tridimenzionalni eksplicitni prikaz spolnih odnosov med partnerjema, njunega ménage à trois in sodelovanja v orgiji, uporabil za prikaz ene najbolj površinskih romanc v zgodovini filma.
Zgodba se začne s Murphyjevim premišljevanjem in spominjanjem na novega leta dan. Na živce mu gre partnerica Omi, s katero ima dojenčka. Kmalu izvemo, da še vedno hrepeni po pravi in strastni ljubezni z Electro, s katero sta se razšla prav zaradi Omine nosečnosti. Njegove misli začnejo tavati v preteklost, najprej k najmanj oddaljenemu razhodu z Electro, nazadnje pa k njunemu prvemu srečanju in prvemu spolnemu odnosu. V tem spominskem popotovanju, krepko začinjenem s prizori seksa, na nobeni točki ni jasno, kaj oba junaka – razen seksa – sploh vleče drugega k drugemu. Čeprav si partnerja ljubezen pogosto izpovedujeta v obliki najbolj banalnih, klišejskih ljubezenskih stavkov tipa »Ali me boš ljubil večno?« in »Morava si vedno stati ob strani«, iz njunega odnosa ne moremo razbrati te velike povezanosti.
Še več, film daje vtis, da je neprepričljiva ljubezenska zgodba tu le zato, da nanjo obesi direktne prikaze seksa. Vsa teža trpljenja zaljubljencev, ki si pri spolnem raziskovanju ne poskušata postavljati mej, deluje naravnost farsično, saj ni jasno, niti zakaj sta pristala skupaj niti zakaj sta se na koncu razšla. Če bi bila namreč njuna ljubezen tako epohalna, kot pravita, je pač ne bi mogel načeti prihajajoč otrok, razen če ne gre v filmu v resnici za konservativno moralko. In seveda s takšno konservativno premiso a priori ni nič narobe, če ne bi film tako obupano poudarjal usodnosti ljubezni obeh glavnih junakov.
Erotičnost filma
Jasno, odgovora na to, zakaj se ljudje zaljubljamo, zakaj ljubimo, ni, vsaj ne direktnega. A zgodovina filma, še posebej tistega klasičnega hollywoodskega v času cenzure Haysovega kodeksa, dokazuje, da lahko film zelo dobro poustvari zaljubljanje in zaljubljenost na različnih ravneh: na ravni iskrivih ali izzivalnih dialogov, na ravni velikih etičnih gest in žrtvovanja itd. Film je v zgodovini podal številne oblike ljubezni, zaljubljenosti, a vselej tako, da je med zaljubljenima junakoma stkal konkretno ljubezensko tkivo, in še najmanj z direktnimi izpovedmi ljubezni.
V Ljubezni pa ravno konkretno gradivo odnosa zamenjajo najbolj običajne telenovelovske floskule. Prav zato filmsko izražena ambicija posneti sentimentalno seksualnost boleče spodleti. Tu je le seksualnost, čisto prepričljivo in mestoma intrigantno posneta (čeprav se v dobrih dveh urah tudi ta izpoje), medtem ko zgodba deluje kot parodija ljubezni. Še več: na ravni ljubezenske zgodbe se zdi, da sentimentalno ljubezen med junakoma konstantno ruši prav njun veliki apetit za spolnost in eksperimentiranje v njej.
Morda Ljubezen vendarle sporoča nekaj o zagati snemanja sentimentalnih porničev. Morda je združitev patetične romance ter eksplicitnega seksa v filmu nemogoča. Morda je najbolj seksualno v klasičnem in kasneje evropskem art filmu to, česar ne vidimo; tisto, kar film že z narativnimi mehanizmi (kader, rez, montaža) vseskozi nakazuje, a nikoli ne pokaže direktno – toliko bolj so ti elementi filmske govorice primerni za pripovedovanje strastnih ljubezenskih zgodb, a prav zato, ker pustijo prostor gledalčevi želji in fantaziji. Takoj pa, ko se na filmu pojavi 3D-penis, ki gleda v gledalca, in še posebej tak, ki ejakulira vanj (kot v primeru Ljubezni), že preskočimo v neki drug (mestoma celo komičen) žanr, ki ni več namenjen užitku filma, ampak kvečjemu užitku genitalij.
