Tiskane izdaje
Valmontova naloga postane, da brhki gospodični, ki se vmes zaljubi v učitelja Chevalierja Dancenyja, vzame nedolžnost. Ob tem si vikont zada še misijo, zapeljati madame de Tourvel, eno najbolj krepostnih in etičnih oseb v visoki družbi.
Markiza in vikont izvajata načrt hladno in brez usmiljenja. Mlada Cécile se prepusti Valmontu, markiza ji vmes zapelje Dancenyja, naposled pred Valmontovimi čari klone tudi madame de Tourvel.
A v tej zapleteni igri prevar, spletk in poigravanja z usodami se stvari vendarle zapletejo. Valmontu uspe zapeljati madame de Tourvel, a se obenem zaljubi vanjo. Markizi, ki je imela doslej edina oblast nad vikontom, to seveda ni pogodu in od njega zahteva, naj se ji odreče. Valmont to napravi v znameniti sceni, ko na moledovanje in jok madame de Tourvel odgovarja z znanim: »Ni v moji moči ...« (It is beyond my control).
Roman se konča s pogubo obeh glavnih spletkarjev in nekaterih drugih junakov. Madame de Tourvel se po zavrnitvi ljubezni zlomi in umre, vikont umre v spopadu z Dancenyjem, ki ga izzove na dvoboj, ko izve, da mu je zapeljal Cécile. Tik pred smrtjo Dancenyju izroči vsa markizina pisma. Ko ta pridejo v javnost, se mora markiza odpovedati javnemu življenju. Njena smrt je torej simbolna - izgnana je iz javnega občestva.
Navdih za vse
Roman je v svojem času dvignil precej prahu. Mnogi interpreti so v njem videli kritični razsvetljenski portret aristokracije, njene sprijenosti in jalovosti. A ta branja so verjetno predvsem retroaktiven učinek francoske revolucije, uperjene prav proti privilegijem razreda na oblasti. V času izida naj bi v romanu v pismih uživala marsikatera kronana glava, med drugimi tudi Marija Antoaneta.
Nevarna razmerja so imela sicer pestro življenje, kar gre delno pripripisati glavnima junakoma, ki v hladni preračunljivosti ostajata zanimiva tudi za sodobno občinstvo, delno pa izbrušenemu Laclosovemu slogu, s katerim je pretanjeno razgrnil psihološke mehanizme najbolj intimnih medčloveških odnosov.
Heiner Müller je po romanu leta 1981 napisal dramo Kvartet. V najbolj znani filmski verziji iz leta 1988 sta glavni vlogi zasedla Glenn Close kot markiza de Merteuil in John Malkovich kot Valmont. Scenarij zanj je nastal na podlagi gledališke predloge Christopherja Hamptona, režiral pa ga je Stephen Frears.
Zanimivo je Miloš Forman v tako rekoč istem času posnel adaptacijo romana Valmont z Annette Bening in Colinom Firthom v glavnih vlogah, ki pa ni dosegel uspeha hollywoodskega konkurenta. Od sodobnejših filmskih priredb velja omeniti korejsko različico iz leta 2012 režiserja Hur Jin Hoja, ki je premaknil zgodbo v trideseta leta 20. stoletja na Kitajsko.
Plesna razmerja
Pri nas smo lahko pred dvema letoma na odru mariborske Drame gledali uprizoritev Nevarnih razmerij. Zdaj pred slovensko občinstvo v koprodukciji z Opero in baletom Maribor, Dubrovniškimi letnimi igrami in Ljubljana Festivalom prihaja plesna različica slavne zgodbe.
Valentina Turcu in Leo Mujić sta sestavila koreografijo na baročni glasbeni podlagi: Georg Friedrich Händel, Johann Sebastian Bach, Antonio Vivaldi, Tomaso Antonio Vitali idr.
Osnovni motiv sta plesalca in režiserja prepoznala v dovolj kompleksnih ljubezenskih permutacijah, kot jih razvija Laclos. Pri tem ju, bolj konkretno, zanima, kako družbeni status in moč učinkujeta na najbolj intimna razmerja, ki so, vsaj v primeru Nevarnih razmerij, usodna za večino junakov. Po eni strani sta se režiserja osredotočila na krutost, silovitost in zlobo glavnih protagonistov, ki jima postavljata nasproti nežen, tankočuten svet vrle madame de Tourvel.
Plesni izraz torej črpa iz razpetosti med divjostjo in krhkostjo – v predstavi poskušata avtorja prek plesnih gibov izluščiti prav različne odtenke ljubezenskih odnosov. V antagonizmih ljubezni najdeta osnovo za baletni libreto. Prepričana sta, da je takšno sopostavljanje nasprotij intimnega univerzuma baletnemu izrazu pravzaprav inherentno.
