Kordeževa zgodba o nepričakovanem žledu

Protagonisti neuspešnih menedžerskih prevzemov podjetij,­ ki simbolizirajo sklepni­ del slovenske tranzicije, so se iz ­čaščenih belih labodov čez noč spremenili v črne racake.­ Nekateri med njimi so danes­ za zapahi­ ali pa čakajo na razsodbe­ sodišč. V javnosti ­veljajo za tajkune, brezobzirne pridobitneže, ki so hoteli pokrasti družbeno premoženje in se osebno okoristiti.

Med tistimi, ki so že bili obsojeni in začeli prestajati kazen, je tudi najbolj izpostavljen med njimi, Bine Kordež. Nekdanji predsednik uprave Merkurja, menedžer leta, član sveta Banke Slovenije in idejni oče menedžerskega prevzema Merkurja. Trenutno je na prostosti. Višje sodišče je odložilo prestajanje njegove kazni in vrnilo zadevo v ponovno razsodbo okrajnemu ­sodišču.

Namerno oškodovanje?

Kordež je eden redkih, ki je odšel v zapor in pri tem ni iskal vseh mogočih načinov, kako bi se mu izognil. Prav tako javno ni dvomil o sodnih organih. Svoj pogled na gospodarsko gibanje in lastninjenje v samostojni Sloveniji je raje izdal v knjigi Kam je izginilo deset milijard?, ki je pred kratkim izšla pri radovljiški založbi Didakta. Na dobrih štiristo straneh se je lotil značilnosti gospodarskega razvoja Slovenije ter posebej popisal primer Merkurja. Dotaknil se je tudi samega sodnega postopka.

Njegova teza namreč je, da je bilo pri poslovnih odločitvah zadnjih dvajsetih let gotovo narejenih veliko spornih zadev, zato je treba zaupati »sodstvu, da bo znalo pravilno presoditi posamezne primere«. Vprašanje, na katero bi sodstvo moralo odgovoriti, je, »ali je to res bilo zavestno in načrtno oškodovanje in pridobivanje koristi ali pa samo delovanje in poslovanje skladno s takratnimi pravili in razumevanjem zakonodaje, kar se je v spremenjenih okoliščinah pokazalo za neučinkovito, neuspešno in slabo«.

To vprašanje se med vrsticami pojavi tudi v dokumentarnem filmu Do vrha in nazaj, ki je bil pretekli teden prikazan v Slovenski kinoteki in vzame v precep prav menedžerski prevzem Merkurja. Film, podprt s sredstvi Slovenskega filmskega centra, je nastal v produkciji Arsmedie, režiral ga je Jan Zakonjšek, ki je tudi scenarist. Kot strokovni sodelavec je naveden Igor Kadunc. Film bo jeseni dostopen javnosti­.

Učni primer ravnanja s kompleksno materijo

Dokumentarec, narejen v žanru govorečih glav, se ne opredeljuje do Kordeževe krivde. Ta tudi po njem ostaja stvar sodišč, karkoli si že mislimo o njih. In Kordež je prepričan, da zaradi njegovega primera pravne države ni nič več in nič manj. Se pa po tem dokumentarcu gledalcu zdi triler o slovenskem gospodarskem kolapsu bistveno manj črno-bel, kot ga slika večina medijev. Do vrha in nazaj je namreč primer aktualnega, lahko bi rekli tudi družbenokritičnega dokumentarca, ki poskuša čim bolj dostopno osvetliti zapleteno zgodbo, pri tem pa se z ničimer ne opredeljuje do materije. To ni ravno izstopajoča značilnost domačega družbo secirajočega dokumentarca, je pa lep učni primer tega, kako ravnati z materijo, o kateri sodišča še niso rekla zadnje besede.

No, morda se na neki način le opredeljuje, in sicer z ne prav posrečenim izborom tistih, ki v filmu pojasnjujejo okoliščine, zaradi katerih so se sploh lahko zgodili prevzemi ali poskusi prevzemov. To sta dva nekdanja ministra za gospodarstvo, dr. Jože Mencinger, znan tudi po nasprotovanju razdelitvi družbenega premoženja prek certifikatov, in dr. Maks Tajnikar. Potem je tu ekonomist ddr. Neven Borak, nekdanji svetovalec Hermana Rigelnika iz Autocommercea, nekdanji direktor Agencije za trg vrednostnih papirjev in tisti, ki mu nekateri očitajo, da je pod psevdonimom Veno Karbone v času osamosvajanja Slovenije pisal zoper osamosvojitev. Ter dr. Borut Bratina, profesor prava, predsednik ali član nadzornih svetov več slovenskih podjetij. Ob njih sta postavljeni dve nekdanji delavki Merkurja, Marijana Kajzer in Tanja Cekič.

Tisti, ki tu seveda manjkajo – ta manko pa ni hoten, ampak posledičen, saj mnogi pred kamero niso hoteli –, so predvsem nekateri politiki, predstavniki izvršne in zakonodajne oblasti ter bančništva, ki so medsebojno povezani, kot razgrnejo govorci, omogočili vse tisto, kar se danes zdi sporno ali velja za nezakonito.

Vera v boga neprestane rasti

Zakonjšek v filmskem smislu zgradi dokumentarec na treh ravneh. Prva pripada Kordežu. Ta v kavbojkah, snežno beli srajci in visokih allstarkah večinoma sedi v izrazito asketski, skoraj sterilni zaporniški predavalnici s šolsko tablo na steni – v času snemanja je bil še v zaporu. Njegova zgodba je zgodba o rastočem Merkurju, ki so si ga najprej v 60-odstotnem deležu lastili zaposleni, a zaradi visokih cen delnic deleže odprodali, tako da so imeli leta 2008, ko je imelo podjetje najboljše rezultate, v lasti le še 10 odstotkov. Kordež je z ožjo ekipo pripravil projekt prevzema podjetja, ki je bil potrjen, kot poudarja, s strani vseh zakonsko določenih institucij. S 60 vodilnimi so za (skromen) 30-odstotni delež prevzemnega dela vzeli kredite, zavarovane z osebnim premoženjem, banke so za preostalih 70 odstotkov vrednosti, ne da bi se vprašale, kje bo podjetje dobilo denar za poplačilo, zagotovile kratkoročne kredite.

Te naj bi jih bile pripravljene reprogramirati, podjetje pa naj bi poplačalo dolg z dobički. Bank tudi ni zanimalo, ali bodo podjetja s tem, ko bo šel ves dobiček v poplačilo dolgov, uspešna pri nadaljnjem razvoju. Na tem mestu sledi Kordežev zagovor: »Če ne bi stoodstotno verjel, da bo projekt uspešen, se ga ne bi nikoli lotil, prav tako ne bi zanj zastavil vsega svojega premoženja.« Vera v neprestano rast kapitala je gotovo več kot pomenljiva lastnost za ekonomista in finančnika. Kordeža je na koncu stala silovitega padca ugleda, izgube premoženja, skorajšnjega propada podjetja in zapora.

Druga raven filma so preostali sogovorniki, ki dajejo legitimnost Kordeževi zgodbi: menedžerski prevzemi so bili sestavni del procesa lastninjenja, spodbudila sta jih tudi izrazito negativno vzdušje glede pritoka tujega kapitala in strah pred prevzemi slovenskih podjetij. Za politiko, pa tudi za javnost, so bili zato sprejemljivi. Še več: sama ideja bi bila uresničljiva, vendar le ob zelo stabilni nadaljnji rasti gospodarstva. Zaupanje v rast je bilo izjemno, banke so imele velike presežke denarja in veliko željo po dobičku ... Ko je prišla kriza, so banke ustavile posojila, dolgov niso več reprogramirale, s čimer so pahnile podjetja (in ne le njihovih prevzemnikov) v položaj, ko niso mogla več odplačevati dolgov, kaj šele investirati v razvoj.

Propad Merkurja ima tako po Mencingerjevem mnenju zelo malo opraviti s samim menedžerskim prevzemom, ampak predvsem z ravnanjem bank in popolno odpovedjo zakonodajne in izvršne oblasti. Namesto da bi podjetja reševali, niso uničili le tako imenovanih tajkunov, ampak tudi podjetja sama.

Tretja raven dokumentarca so posnetki narave. Narave kot brezčasnega kontrapunkta tej ne le ekonomski, ampak tudi človeški drami. Pa tudi – ko režiser kaže posnetke strašljivih posledic žleda – kot metafore gospodarskega zloma, ki je prevzemnikom dodobra spodmaknil vero v boga neprestane gospodarske rasti. Kordež izstopa iz teh pasaž kot strasten športni kolesar. Njegovega življenja še zdaleč ni konec, padec z vrha prenaša stoično, lahko bi rekli dostojanstveno. Tudi narava si bo opomogla.

Grešni kozli desetmilijardne luknje?

Do vrha in nazaj je luciden dokumentarni film, ki gledalcem razgrne žalostno zgodbo dvajsetih let slovenske tranzicije. Kot nazorno sugerira, je še zdaleč niso zakrivili le danes sodno preganjani menedžerji. Nasprotno, to, kar so počeli, jim je bilo ob odobravanju politike, vsakokratne izvršne, zakonodajne pa tudi pravosodne oblasti ter bank sistemsko omogočeno. Ni razloga, da bi zaradi tega občutili kakršnekoli simpatije do kordežev, šrotov ali bavčarjev. Je pa veliko razlogov, da bi se lahko vprašali, kaj je z odgovornostjo vseh drugih. Še zlasti, ker s propadlimi menedžerskimi prevzemi, kot se strinjajo tudi sogovorniki, nikakor ni mogoče odgovoriti na vprašanje, ki ga je Kordež postavil tudi v naslov svoje knjige, namreč, kam je izginilo 10 milijard. Neuspešni prevzemi so v tej luknji menda le drobiž.

Ni nujno, da se strinjamo s Kordeževo interpretacijo dogajanja, ni pa slabo, če jo poznamo. Do vrha in nazaj je v tem smislu več kot dobrodošla učna ura.