Tiskane izdaje
»Niti najmanj me ni zanimalo v filmu prikazati svet, v katerem so kriminalci tudi ljudje, zelo pa me je zanimalo dramatizirati svet, v katerem so ljudje slučajno tudi kriminalci.« – Tako nekako je režiser Scott Cooper odgovoril na vprašanje, zakaj se je lotil ekranizacije ene najbolj razvpitih ameriških zgodb o mafijsko-policijski spregi iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Morda je misel o dramatizaciji sveta, v katerem so ljudje slučajno tudi kriminalci, malce retorična: ta slučajnost ima vedno neki povsem konkreten dogodek, v katerem je lahko prihodnost posameznika usodno odločena. Razlika med slabimi in dobrimi fanti ter predvsem tistimi najštevilnejšimi sivimi vmes je vedno stvar posameznikove odločitve.
Okoliščine so lahko nekaj, kar nam pomaga razumeti, niso pa opravičilo. Tisto, kar Črno mašo, po žanru mafijsko gangsteriado, ločuje od Coppolovih Botrov, Scorsesejevih Dobrih fantov (1990) ali Dvojne igre (2006), pa tudi, denimo, od Ameriških prevar Davida O. Russlla – vsi ti puščajo sledi tudi v Črni maši –, je prav to: slabi fantje tokrat niso niti malo mitizirani.
Cooper gledalcu ne daje možnosti za empatijo. To sicer ne pomeni, da jih slika črno-belo. Tudi oni imajo mame, na katere so sentimentalno navezani, in otroke, za katere bi storili vse. A ti detajli nastopijo kvečjemu proti njim samim. Ob tem Cooper tudi brezkompromisno pokaže, da je nasilje resda glavno gorivo, ki poganja in vzdržuje svet gangsterjev in kriminalcev, a pravi ontološki pogon jim da šele sistemska korupcija – brez nje bi svet mafijskega kriminala razpadel kot hiša iz kart.
Pakt s hudičem
Zgodba Črne maše je ena najbolj znanih ameriških mafijskih zgodb, katere protagonist je bil James J. Bulger (igra ga Johnny Depp), šef bostonske kriminalne združbe, ki je obvladovala bostonsko podzemlje v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Z njim se je povezal njegov mladostni prijatelj, vzpenjajoči se agent FBI John Connolly (Joel Edgerton), in ga pregovoril k sodelovanju – Bulgerjeve informacije naj bi FBI omogočile razbiti italijansko mafijo v mestu, ki FBI očitno moti bolj od irske ... To sodelovanje, ki mu FBI sicer ni bil srčno naklonjen, je pa vanj privolil, se je izkazalo za pakt s hudičem, Bulger pa ga je pozneje ves čas zanikal. Leta 1998 je bila ta kolaboracija medijsko razkrinkana, kar je sprožilo eno največjih afer v zgodovini FBI.
Bulgerju je namreč uspelo pobegniti. Aretirali so ga šele leta 2011, pri njegovih enainosemdesetih letih. Obsojen je bil na dva dosmrtna zapora, medtem ko je večina njegovih najožjih sodelavcev zaradi sodelovanja s tožilstvom danes že na prostosti.
A to še ni vse. Zgodba ima še nekaj primesi, zaradi katerih resnična zgodba deluje skoraj kot fikcija. Bulger je bil otrok revnih irskih priseljencev. A medtem ko je postal eden najokrutnejših mafijskih šefov, ki je raje kot svoje nasprotnike osebno moril izdajalce v lastnih vrstah, pa čeprav samo domnevne izdajalce, se je njegov mlajši brat William M. Bulger povzpel do dolgoletnega predsedovanja senatu zvezne države Massachusetts.
Dejstvo, da ni nikoli javno obsodil bratovih dejanj, ga je na koncu sicer stalo mesta predsednika massachusetske univerze, odgovor na vprašanje, kakšna je bila njegova vloga kot vplivnega politika pri bratovi kriminalni karieri, pa še danes ostaja neodgovorjeno. Novinarja Dick Lehr in Gerard O'Neill, ki sta zgodbo razkrila javnosti, sta pozneje o tem izdala knjigo (Black Mass: Whitey Bulger, the FBI, and a Devil's Deal), ki je tudi predloga Cooperjevega filma.
Ledeno modri Deppov pogled
Sama zgodba je sicer že dobila filmske odmeve. Natančneje, dobil jih je lik Jamesa J. Bulgerja, denimo v liku Franka Costella (Jack Nicholson) iz Dvojne igre, kot celota pa razen dokumentarca, ki je spremljal sodni proces proti Bulgerju, ne. Cooper se je Črne maše lotil slogovno precej retro, saj deluje, v dobrem pomenu besede, kot bi bil posnet v sedemdesetih letih.
Boston je videti devastirano, njegovi lokali so ulično realistični, stanovanja mračna, efbiajevske pisarne hladne, kadri dolgi, montaža »počasna«, veliki plani obrazov glavnih akterjev pa tako rekoč zgodba sama. To je v času, ko se je Hollywood v premutacijah čedalje hipnotičnejše trendovske montaže nasilja, velikih planov kapljajoče ali brizgajoče krvi, krogel, ki v počasnih posnetkih luknjajo človeška telesa ipd., že pošteno naveličal samega sebe, zelo osvežujoče.
V tem filmu ni veliko eksplicitnega prikaza nasilja. Nasprotno, kamera se raje zamolklo ustavi na obrazu nekoga, ki je priča nasilju, kar podvoji mučni učinek. A tisto, kar je trše in bolj napada gledalčevo emotivo, je Deppov zamrznjeni, ledenomodri pogled, ki ga skoraj popolna odsotnost obrazne mimike samo še dodatno okameni – Depp je, kot so pisali že ob premieri filma na letošnjem Beneškem festivalu, resnično nerazpoznaven.
Če te nihče ne vidi,
Potem je to zgodba o odnosu med Bulgerjem in agentom FBI, ki prav tako izhaja iz revnega bostonskega predmestja in patološko zamenja prijateljstvo iz otroštva z zvestobo do smrti ne glede na vse – več kot pomenljivo je, da agent Connolly edini ni hotel pričati proti Bulgerju, pa čeprav bi ga to odrešilo kakšne obtožbe in dolžine kazni.
Ta sprega med policistom, ki ga povsem spodnese občutek za prav in ne prav, ter kriminalcem, ki postane informator FBI iz scela poslovnih razlogov (uničiti mafijsko konkurenco), je obenem ekspliciten prikaz kriminalnega sveta, ki ga temeljno poganjata podkupovanje in izsiljevanje. In prav v tem – kar je tudi Cooperjeva poanta – sta si svetova na »tej« in »oni« strani zakona podobna veliko bolj, kot se zdi na prvi pogled. Ne le podobna – drug drugega ohranjata pri življenju. Ta poanta seveda ne premore niti kančka optimizma. Od tod tudi naslov filma.
