Kultna Jeanne, še kultnejši film

Nekaj je znamenitih prizorov iz erotičnih filmov, ki so preživeli desetletja. Tako je tudi z nekaterimi eksplicitnimi prizori iz Zadnjega tanga v Parizu, ki je nastal že pred skoraj štiridesetimi leti (1972), 10. februarja pa so v Parizu pokopali njegovo glavno igralko Mario Schneider. Zaradi raka je doživela samo 58 let, a šele po njeni smrti se je pokazalo, da je svet, zlasti filmski, ni pozabil, čeprav že dolgo ni več nastopala. Lani poleti, vsej drobni in izmučeni zaradi bolezni, ji je posebno priznanje za filmsko delo podelil tudi francoski kulturni minister.

S tem se je zastor nad njenim življenjem zagrnil, ostalo ji je še nekaj mesecev življenja. A šele februarja je bilo res videti, da jo je ena sama vloga – in to ob Marlonu Brandu, ki ga je preživela za šest let, le da je on leta 2004 umrl pri osemdesetih letih – naredila kultno igralko otroškega obraza, čeprav njen filmski seštevek ni prav velik. A prav ta film ji je težko legel na dušo, če bi se izrazili nekoliko temačno, zaradi česar je po njeni smrti celo režiser Bernardo Bertolucci izjavil, da mu je žal, ker se ji ni mogel nikoli opravičiti zaradi tega, kar ji je film povzročil neprijetnega. Dejal je, da je umrla prezgodaj, da bi jo lahko objel in se ji opravičil za njeno obtožbo, da jo je s filmom oropal mladosti.

Nekje je tudi pisalo, da je Mario izbral brez večjega odlašanja med stotino kandidatk za vlogo mlade Jeanne v Tangu. Sama je namreč menila, da ji je film uničil kariero, Bertolucci pa je februarja povedal, da se še vedno sprašuje, ali ni vendarle nekaj resnice v njeni obtožbi, da »sem jo oropal mladosti, saj je bila premlada, da bi prenesla nepredviden in brutalen uspeh filma«. Dodal je še, da se je Brando umaknil v zasebnost, tako da je celotna promocija filma, ki je bil zanj seksualna provokacija, padla nanj in na takrat šele devetnajstletno Mario.

Schneiderjeva je bila Bertolucciju dolga leta nenaklonjena, o njem pa je izrekla številne pikre tudi v nekaterih intervjujih, kot na primer, da je bil debel in preznojen in zelo manipulativen, predvsem pa da jo je ujel v svoje fantazije. Vseeno pa si je znano sceno z maslom izmislil Brando in je samo ona vedela, kaj se bo zgodilo, vendar jo je takrat oseminštiridesetletni Brando prepričal, češ da gre le za film, sama pa da je bila premlada, da bi se lahko uprla. »Kljub temu sem med snemanjem tega prizora zares jokala, ker sem se počutila ponižano, in če povem po resnici, sem se nekoliko počutila posiljeno od obeh, Branda in Bertoluccija. Po tej sceni me Brando ni potolažil niti se ni opravičil. Še dobro, da smo to snemali samo enkrat.«

Z Brandom sta sicer ostala prijatelja do njegove smrti, vendar menda o filmu dolgo nista spregovorila, znano pa je tudi, da Maria Schneider pozneje ni več snemala filmov, v katerih bi morala igrati gola. Sama je to pojasnjevala s tem, da jo je prizadelo, ker so jo po Tangu obravnavali kot simbol seksa, ne pa kot resno igralko.

Številni zapisi po svetovnih medijih pa seveda potrjujejo, da bo v spominu ostala bolj kot francosko dekle iz Pariza, ki se v nekem tamkajšnjem praznem stanovanju blizu mosta Bir Hakeim sreča z ameriškim poslovnežem in svežim vdovcem srednjih let (Brandom) in se z njim zaplete v tragičen ljubezenski ali še prej spolni vrtinec. Američan je namreč vztrajal pri tem, da naj gre samo za spolno razmerje, pri čemer ni treba vedeti niti za imena. Film so zaradi obscenosti sploh marsikje prepovedali – vključno z Italijo, kjer so Bertoluccija celo pogojno obsodili na dvomesečno zaporno kazen –, medtem ko smo ga pri nas lahko videli (menda v celoti).

Poleg tega je treba našim distributerjem šteti v čast, da so film obravnavali kot delo večje vrednosti, saj ga niso na primer vtaknili v nekdanjo zloglasno Slogo blizu ljubljanske železniške postaje, temveč so nam ga, vsem navdušenim, verjetno vrteli kar v Komuni sredi mesta.

Čeprav je Maria pozneje še snemala, z nobenim filmom ni več pritegnila tolikšne pozornosti.

Še najbolj ponosna je bila lahko na Potnika (The Passenger), ki ga je leta 1975 režiral Michelangelo Antonioni in v katerem je zaigrala z Jackom Nicholsonom. Pa še tedaj je imela smolo, saj pravijo, da tega filma ni videlo prav veliko ljudi, ker je imel zanj avtorske pravice Nicholson, ta pa je film hotel »zadržati bolj zase kot umetniško delo«. Kritiki ga namreč ocenjujejo zelo spodobno in celo menijo, da bo imel trajnejšo vrednost od Zadnjega tanga. Poznejši filmi niso veliko pomenili, kar pričajo že nekatera njihova imena, na primer Spomini francoske kurbe (1979) in Mama Drakula (1980), če omenimo vsaj dva.

Tako tudi za kritičarko Pauline Kael ostaja prav Zadnji tango v Parizu oziroma njegova pariška premiera leta 1973 morda eden najbolj pomembnih umetniških dogodkov v prejšnjem stoletju. Ko je pred leti, ko je Maria še živela v Kaliforniji, naredila z njo intervju, ji je ta tudi priznala, da je bil prav Brando prvi, ki ji je odkrito povedal o vseh slabih straneh slave. Pa tudi to, da je sama s snemanjem Zadnjega tanga zaslužila samo pet tisoč dolarjev, brez kakršnih koli poznejših odstotkov.

Zadnja leta je delovala pri organizaciji The Wheel Turns, ki podpira igralce, plesalce in druge umetnike po koncu njihove kariere. »To je precej negotovo življenje, zato mladim umetnikom svetujem, naj znajo opravljati še kakšno drugačno delo. Mladim dekletom, ki želijo vztrajati prav v tem poklicu, pa priporočam, naj se nikoli ne slečejo zaradi človeka v srednjih letih, ki trdi, da je to umetnost.« Kakor da bi v stavku ali dveh zaobjela svojo življenjsko pot, če sklenemo z njeno mislijo v enem od intervjujev: »Nisem uživala v tem, da sem slavna, droge pa so bile samo pobeg pred tem.«