Tiskane izdaje
»Zagotovo! V nasprotju z napačnim klišejem, da moraš biti Jud in gej, če hočeš uspeti v Hollywoodu, je zagotovo odlično, če imaš bipolarno motnjo.« Takšen odgovor je dobil Stephen Fry – ki, mimogrede, izpolnjuje vse tri karakteristike – od svojega agenta na vprašanje, ali naj javno razkrije svoje težave z duševnim zdravjem.
Ob samomoru Robina Williamsa so se v javnosti spet razplamtele polemike, ali je bipolarna in unipolarna motnja oziroma depresija pomemben ustvarjalni faktor oziroma kar nekakšen element genialnosti.
Teza – seveda ne v enakih kategorijah, bipolarna motnja je pravzaprav razmeroma nova skovanka – sega daleč v preteklost, do Aristotela, popularna je postala v 19. stoletju v času romantike, ko se je uporabljal bolj milozvočen termin melanholija, v zadnjih treh desetletjih pa je predmet številnih raziskav in spekulacij.
Razmah kulturnega mita
Seznam umetnikov, ki so domnevno ali potrjeno bolehali za manično depresijo, je skoraj neskončen. Michelangelo, Lord Byron, Rembrandt, Charles Dickens, Robert Schumann, Peter Iljič Čajkovski, Lev Tolstoj, Francis Scott Fitzgerald, Mark Twain, Vincent van Gogh, Tennessee Williams, Virginia Woolf, Sylvia Plath, Pablo Picasso, Mark Rothko ... je le kratek izbor imen, ki pa naj bi potrjeval, da povezava, in to zelo očitna in prepričljiva, obstaja.
Interpretacije segajo od znanstvenih ugotovitev, da lahko tovrstne osebe veliko laže aktivirajo vse funkcije prefrontalnega korteksa, do bolj poljudnih in spekulativnih, ki so privedle do razmaha kulturnega mita o skoraj nujni povezavi med ustvarjalnostjo in duševno motnjo.
Manična depresija in umetniški značaj ameriške klinične psihologinje Kay Redfield Jamison je verjetno eno temeljnih del na tem področju. Avtorica poskuša na podlagi številnih primerov dokazati, da je ta duševna motnja tako rekoč integralni sestavni del ustvarjalnega genija.
Po njenem mnenju izrazita nihanja razpoloženja ter epizode maničnosti, ki vzbujajo občutke izjemne energije, evforije in grandioznosti, omogočajo drugačne, bolj intenzivne miselne procese in bolj inventivno kombiniranje idej, vsi čuti naj bi bili veliko bolj prebujeni in predvsem bolj precizno uglašeni kot pri sleherniku.
Umetniki naj bi zaradi takšnih izkušenj – povsem drugačna je seveda depresivna faza – tudi zavračali zdravljenje, saj jim bolj zmerne razpoloženjske amplitude menda blokirajo ustvarjalne potenciale.
Njene teze so naletele na številne kritike, od tega, da ne temeljijo na preverljivih kliničnih raziskavah, do trditev, da so knjigo sponzorirala največja svetovna farmacevtska podjetja, ki imajo velik interes, da se problem depresije čim bolj popularizira v javnosti.
Poleg tega znanstvene raziskave izsledkov Jamisonove ne potrjujejo, doslej največja, ki so jo izvedli na švedskem inštitutu Karolinska, je sicer res potrdila nadpovprečno visok odstotek depresivnih motenj pri pisateljih in povišan pri umetniških fotografih in plesalcih, sicer pa se odstotek pri tako imenovanih kreativnih poklicih ne razlikuje veliko od splošnega povprečja, avtorji na številnih umetniških področjih so celo daleč pod njim.
Vendar se mit še dolgo ne bo razblinil, še zlasti ker tako imenovana bipolarna motnja (tudi sam termin v nekaterih strokovnih krogih še velja za spornega) ni več stigma, saj vse več znanih osebnosti, še posebno iz filma in glasbe, o svojih težavah javno spregovori.
Dokumentarec in knjiga
Sheryl Crow, Billy Joel, Alicia Keys, Alanis Morissette, Gwyneth Paltrow, Catherine Zeta-Jones in Jim Carey so le nekateri izmed njih, najbolj se je izpostavil omenjeni Stephen Fry. Za BBC je posnel dokumentarni film in napisal knjigo, v kateri bipolarne motnje prav nič ne glorificira, saj je bila to prej frustrirajoča izkušnja kot vir navdiha in energije.
V resnici se je iz težav komaj izvlekel, večkrat je bil na robu samomora, zdaj pa se drži na površju s štirimi tabletami na dan in prav nič ne pogreša ekstatičnih trenutkov manije in še manj črnih in brezupnih dni popolne depresije.
Temu mnenju se pridružuje tudi znana komičarka Ruby Wax. Po njenem mnenju Robin Williams ni bil genialen komedijant zaradi bipolarne motnje, temveč mu je to uspevalo kljub tej bolezni. Waxova, ki prav tako trpi za depresijo, opozarja na nesprejemljivost povezovanja ustvarjalnosti in tovrstnih nihanj razpoloženja, saj to ni samo povsem zgrešeno, temveč se v javnosti celo ustvarja vtis, da je ta bolezen modna in šik. »Iz prve roke vam lahko zagotovim, da depresija ni prav nič pripomogla k moji karieri, nasprotno, velikokrat jo je skoraj pokopala.«
