Kaj pomeni, da se igralec za potrebe predstave nauči znakovne govorice?
Že drugič se je učim. Prvič je bilo, ko sem leta 2007 sodeloval pri projektu Andreje Kopač, Klovna, v produkciji Škuca. Znakovnega jezika me je učila Veronika Cigler, ki uči slovenščino na srednji šoli za gluhe. In tudi tokrat je tako. Tega jezika se ni težko naučiti, težko pa se je pogovarjati z njim, ker potekata dva procesa hkrati, misliš na to, kaj boš povedal z govorom, in hkrati še na gibe rok ... V resnici gre za nekakšen ročni balet. Gluhi nimajo, tako kot mi, za vsako besedo kretnje, ne uporabljajo pomožnih glagolov, časov ali veliko pridevnikov in stopenj pridevnikov. Veliko sporočajo z obrazno mimiko. Za vajo sem si ob sprehodih po mestu v ušesa vstavil čepke. Bilo je zanimivo, slišal sem lastne korake, vibracije telesa … Ko ne slišiš, te vizualne stvari veliko bolj pritegnejo.
Kako je mlademu igralcu delati v SSG?
Imam se prav lepo. Povabil me je Primož Bebler, po končani AGRFT so me k sodelovanju vabili Primož, takrat še v Novo Gorico, Tina Kosi v celjsko gledališče in Katja Pegan v Koper.
Zakaj ste izbrali Trst?
Zato, ker v Celju niso imeli posluha zame. Sem jim pa zelo hvaležen za izgubljenih trideset kilogramov. Nekaj časa sem bil tam, potem pa sem šel v SSG.
Kaj mora imeti gledališče, da se dobro počutite v njem?
Dober repertoar, to gotovo. Dobre režiserje. V SSG imamo pet produkcij na leto, v igralskem ansamblu pa nas je samo sedem. In medtem ko se, na primer, moji ljubljanski kolegi pogovarjajo, v katerem projektu kdo je, se mi v Trstu sprašujemo, v katerem kdo ni … Ves čas delamo. Nimamo sicer veliko ponovitev. Ampak veliko vadimo.
Kako se počutite v Trstu?
Zelo lepo. Tam imam zaročenko …
Zamejska Slovenka?
Ja. Spoznal sem jo v gledališču.
Kako ste prišli v gledališki svet?
Najprej sem bil res dolgo tabornik. Potem mi pri petnajstih, šestnajstih letih ni bilo več všeč delanje vozlov. Sem pa rad delal skeče. Skratka, začelo me je vleči k igri. In ko sem to povedal mami, je, ker v tem pogledu ni posebej izobražena, lepo sproščeno poklicala v MGL in vprašala, ali bi njen sin lahko pri njih kaj igral. Pojasnili so ji, da so tam zaposleni profesionalni igralci in da bi bilo morda najboljša rešitev Šentjakobsko gledališče, ki je imelo ravno takrat avdicijo za nove igralce. Opravil sem jo in dolgo ostal v tem teatru. Osem let. Odigral sem približno 250 ponovitev. Delal sem s profesionalnimi režiserji in študij je potekal podobno kot v profesionalnih gledališčih. Le da smo v Šentjakobu vadili od treh popoldne naprej, po šoli ali službi. Prestopanje med generacijami je zelo lahkotno, vsi smo se z vsemi pogovarjali. Imeli smo super žurke … Predvsem pa me je Šentjakobsko gledališče naučilo ljubezni do dela v teatru. Na to se v profesionalnih gledališčih mnogokrat pozablja.
Vseeno ste se odločili in šli na sprejemne izpite na akademiji.
Seveda. Ko sem se odločil, da bom igralec, in to naslednjih 40, 50 let, se mi je zdelo, da bi bilo dobro, da se malo poglobim v ta poklic. Sprejeli so me v drugem poskusu. Zato sem leto dni študiral kemijo. Mimogrede, kar govori moj lik v filmu Izlet Nejca Gazvode, je resnično: zakaj je nehal hoditi na predavanja iz fizike. Vse to je res. Skratka, moj hobi je postal nekaj, s čimer si služim kruh.
Obenem tudi režirate.
Delal sem gledališko računalniško igrico … Gledalci so prišli v dvorano s svojimi pametnimi telefoni. Predstavo pripeljemo do neke točke, potem pa imajo gledalci na voljo več možnosti, na primer, A, B, C …, kako naj bi se nadaljevala oziroma končala. Po telefonu glasujejo in mi potem odigramo. Smo v letu 2013 in čas je že, da v teater vstopi tehnologija.
V filmu Izlet Nejca Gazvode ste izjemno dobri. Kako na vlogo, ki ste jo odigrali, gledate danes?
Na ustvarjanje tega filma imam zelo lepe spomine. Z Juretom Henigmanom in Nejcem smo bili sošolci, Nina Rakovec je bila v letniku dve leti za nami … Povezali smo se. Po akademiji smo se dve leti vsak mesec dobivali in skupno pripravljali scenarij. Ta odprti princip dela mi je zelo blizu. Mislim celo, da je najboljši.
Ste vedno tako sproščeni pred kamero?
Mislim, da gre predvsem za izkušnje. Z oddajo Studio City sodelujem že devet let, tako da se s kamero srečujem na dva, tri mesece. Dobro sem spoznal ta medij in morda sem zato tako sproščen.
Kakšne filme bi radi snemali v prihodnosti?
Zelo sem užival, ko smo letos snemali nemi film z Janezom Burgerjem – nemi film, v katerem se streljamo s kalašnikovkami. Kot otrok sem rad gledal dobre akcijske filme. Ta žanr mi je res všeč. Na akademiji smo naredili predstavo o Bruceu Willisu. Filmi Umri pokončno so odlični. Zakaj imam rad akcijske filme? Zato, ker je igralec v njih lahko nekaj, kar ne more biti v resničnem življenju. In nekaj podobnega je v gledališču: lahko sem, kar sicer ne morem biti.
Kako prija, da na odru in pred kamero niste Luka Cimprič?
Zelo. Kako bi mi samo godilo, če bi lahko posnel sceno, kako ropam banko. In bi izstrelil dva naboja v strop (smeh).
Kot Al Pacino v Pasjem popoldnevu?
Ja, nekaj takega. Ali pa, da bi posneli Krst pri Savici, lahko bi si nadel šlem pa malo mahal z mečem, streljal z lokom …
Živite prva leta profesionalnega življenja kot igralec. Česa bi si v gledališču in na filmu želeli zase?
To, kar bi si želel, že počnem. V inštituciji zelo težko dosežemo, da smo vsi hkrati zadovoljni: režiser, igralec, umetniški vodja … Majda Potokar je rekla, da se ji je takšna sreča zgodila štirikrat v življenju.