Manifest napornega odraščanja

Prav nič ne preseneča biografski podatek, da je danes 20-letni Xavier Dolan že pri štirih letih začel igrati v televizijskih reklamah, kmalu pa še v filmih ter televizijskih serijah. Kaj drugega bi namreč lahko pričakovali od samouka, ki je svoj prvenec ne samo režiral, ampak zanj napisal tudi (deloma avtobiografski) scenarij in v njem odigral glavno vlogo, kot to, da je moral biti s filmom okužen že v rosnih letih.

Dolan je bil nesporno odkritje letošnjega canskega programa Štirinajst dni režiserjev, ki v zadnjem času poleg svoje tradicionalne, uradnemu programu alternativne drže, postaja tudi prizorišče za mlade talente. Dolan je nesporno zelo močan talent. Po drugi strani pa, morda paradoksalno, prav silovita kreativnost njegovega prvenca pušča odgovor na vprašanje, ali ga čaka velika filmska kariera, odprto.

Gre za lucidno, zrelo, humorno, pa spet tudi zelo bridko dnevniško zgodbo, ki vzame v precep težavno razmerje med samohranilko in njenim šestnajstletnim sinom Hubertom. Njega na njej moti vse, kar ga sploh lahko moti: način, kako jé, način, kako se oblači, njen okus za opremljanje stanovanja, predvsem pa občutek, da ga nikoli zares ne posluša. Po drugi strani Hubert z njo ne deli svojo intime, predvsem tega, da je gej, kar mama izve po naključju. Ona poskuša njegove jezne, tudi histerične izpade odbijati z brezbrižnostjo in sarkazmom ter z nekakšnim trmastim prepričanjem, da bo to naporno obodbje enkrat že minilo. Konflikti med njima se kljub začasnim spravljivostim nevarno stopnjujejo, dokler ga mama iz nemoči ne prešola v podeželski internat.

Film je mogoče gledati kot manifest ali celo poklon težkim in napornim časom odraščanja. Ima svoj trden, najstniški prav, čeprav že tudi jasen dvom o njem. Obenem je to film, ki mu ne manjka nekaj svežega slogovnega ekshibicionizma, kar je Dolanu neupravičeno očitalo kar nekaj kritikov, češ da film kot celota estetsko ni konsistenten. A to je povsem skladno s temo, ki jo obdeluje: kateri najstnik pa je v svojem jeznem uporništvu do sveta scela konsistenten?