Mirjana Karanović: Odgovarjamo za tisto, kar storimo in česar ne

Med desetimi filmi letošnjega tekmovalnega programa smo videli dva srbska filma, štiri filme so režirale ali sorežirale ženske in v štirih so bile ženske tudi glavne nosilke zgodbe. Film Dobra žena, dobitnik vodomca, ima vse troje: prihaja iz Srbije, režirala ga je ženska in tega spola je tudi glavni lik. Ima pa še nekaj, česar drugi nimajo: režiserka je obenem glavna igralka filma. In v obeh vlogah je popolnoma suverena.

Leta 1980 jo je na jugoslovansko zvezdniško nebo ponesel film Petrijin venec Srdjana Karanovića. Emir Kusturica ji ga je razširil čez Evropo. Najprej leta 1985 z vlogo Senije v Očetu na službenem potovanju in deset let pozneje z vlogo Vere v Podzemlju. Dve zlati palmi. Danes 59-letna igralka ima za sabo nepregledno število tako gledaliških kot filmskih vlog doma in v tujini. Prav tako je že vstopila v čevlje gledališke režiserke. In očitno je dozorel čas, da je obula še filmske. Debitirala je z odliko.

Nagrajeni film govori o ženski v srednjih letih, predani materi ter ljubeči in podložni ženi, ki se bo morala spoprijeti z zločinsko preteklostjo svojega moža.

Težko se na začetku izognem vprašanjema, kako je zrasla ideja o Dobri ženi in v katerem trenutku ste vedeli, da jo želite tako odigrati kot režirati.

To je zorelo počasi in v več fazah. Imam zelo veliko izkušenj s filmsko igro, a mi to sprva ni dalo potrebne samozavesti, da bi se lotila tudi filmske režije. Prav tako nisem imela nikakršnega življenjskega načrta, v katerem bi stala odločitev, zdaj bom pa napisala scenarij in posnela film. Kljub temu je bila ta ideja v moji glavi in se je v njej vrtela in vrtela. V nekem trenutku pa sem si rekla, da imam odločno preveč let, da bi čakala na koga, ki bi mi ponudil vlogo v kakšni podobni zgodbi, in začela sem pisati. Najprej sem se obrnila na danes že pokojnega pisatelja in scenarista Mirka Kovača, ki mi je svetoval sodelovanje s kakšnim mlajšim piscem, in tako sem prišla v stik z režiserjem in scenaristom Stevanom Filipovićem. Sledilo je mukotrpno nabiranje denarja po različnih sejmih in skladih, potem pa mi je v nekem trenutku postalo kristalno jasno, kaj hočem s filmom in da nočem, da bi ga režiral kdorkoli drug na svetu.

In kako sta sodelovali Mirjana Karanović kot igralka in Mirjana Karanović kot režiserka?

Odlično. Nobenih težav nisva imeli. Če imate tako močno podporo ljudi, ki vas obkrožajo, kot sem jo imela jaz, postane ta podpora tudi fizična. Kar pa se tiče podobe filma, sem se povsem zanesla na svoj naravni instinkt. Včasih morate biti preprosto samo gledalec, brez želje, da si otežujete stvari. In moj film je izrazito preprost. Trudila sem se, da kot režiserka ne bi komplicirala in mu s tem povzročila škodo.

Glavni junakinji Mileni ste s tem, da ste njenega moža, krivega vojnih zločinov, prikazali kot pozornega človeka, njeno življenje pa kot čustveno varno in materialno dobro preskrbljeno, kar malce spodnesli tla pod nogami. Hočem reči, odločitve ji niste z ničimer olajšali.

Želela sem, da gledalec ne bi rekel: 'Seveda se je odločila, kot se je, če pa je njen mož nasilen, jo vara, ni pozoren do otrok,' in podobno. Hotela sem, da je njena odločitev očiščena vseh opravičil. Ona resnično nima nobenega motiva, da bi ga zapustila. Ima pa moralno zahtevo, ki počasi preraste vse drugo, njo, moža, njeno družino in otroke. Ta zahteva je nekaj zelo človeškega in primarnega. In te človeškosti danes na prostoru nekdanje Jugoslavije zelo primanjkuje. Vsi se kot nekakšni divjaki ali mafijaši oklepamo svojih plemen in družin. In če je kdo »naš«, imamo za njegova dejanja povsem druge kriterije, kot če ni.

V filmu Zrinka Ogreste Z druge strani, ki smo ga prav tako videli na Liffu, spremljamo patronažno sestro, ki jo po dvajsetih letih nepričakovano pokliče njen mož, v Haagu obtoženi vojni zločinec. Ogresta se usmeri na vprašanje, ali je mogoče oživiti ljubezen, ki je bila tako nepredvideno in usodno prekinjena. In pravzaprav odgovarja, da je to mogoče. Vaša Milena pa je soočena z nekako nasprotnim vprašanjem, ali se bo lahko tej ljubezni v imenu etičnih postulatov odrekla.

Ne vem, kako bi se lahko drugače pogovarjali o tem, kar se je zgodilo. Sama nimam vojne izkušnje. Nihče v moji družini ni nastradal, nihče od mojih ni bil v vojni. Sama sem bila ves čas protivojno aktivna. Ampak ne glede na to, kaj je nekdo izgubil v vojni, sem prepričana, da mora umetnost postaviti v ospredje konkretno človeško dimenzijo, in ne neke globalne ideje. Dobra žena je dober film prav zaradi tega, ker govori o nečem zelo intimnem. O najgloblji intimi neke ženske, ki se mora iz svojega življenja in svoje notranjosti spoprijeti s tem, kar se je zgodilo. Do svojega življenja mora postati odgovorna.

Ljudje v današnji Srbiji se vedejo kakor otroci. Nočejo biti kaznovani, potem pa jih je strah kakršnekoli kazni, tudi simbolne. Meni pa se zdi nujno, da si si sposoben priznati, da nekaj ni bilo v redu. In Dobra žena govori o posamezniku, ki je storil zločin in mora za to sprejeti posledice, Milena pa mora sprejeti posledice za tisto, česar ni storila. Prav s tem, da se delamo, kakor da ni nič, dajemo ljudem, ki so prestopili temeljne norme človeškosti, potrditev, da je njihovo življenje dobro. Pa nikakor ni.

Vsaka končana vojna se na neki način vedno vrne domov. Otroci in ženske so zelo specifične vojne žrtve. Ne le takrat, ko vojna še traja, ampak tudi po njej, ko se srečujejo z vrnitvijo večino travmatiziranih očetov, mož, bratov ... Koliko je ta dimenzija kot tema prisotna v srbski družbi?

Bojim sem, da ni. Vendar smo skoraj vsak dan seznanjeni z novicami, da je bila neka ženska pretepena do smrti ... Kakor da bi obstajal neki grozljiv gnev, ki se sprošča na šibkejših, ženskah in otrocih. Nasilje, ki se je zgodilo v devetdesetih in vsi ti postravmatski sindromi ... Mi smo vsi živeli v popolnoma travmatizirani družbi. Ne vem, ali sploh obstaja posameznik, ki v sebi ne bi nosil travme. A z ljudmi, ki so v vojni doživeli nasilje ali ga sami povzročili, se nihče ne ukvarja, o tem se ne govori in nihče ne razmišlja o posledicah.

Bili ste prva srbska igralka na odrih povojnega Sarajeva in v povojnem hrvaškem filmu. Igrali ste tako vdovo hrvaškega branitelja, vojnega zločinca (Priče Vinka Brešana), posiljeno bosansko mater (Grbavica Jasmine Žbanić) kot mamo kosovskega Albanca (Blodsbånd Mariusa Holsta). Del javnosti vam zaradi tega ni prizanašal. Kakšni pa so bili odzivi na Dobro ženo?

Mislim, da vsi tisti, ki so proti meni vodili hajko, niti ne vedo, da sem posnela ta film. Prav tako film ni vzbudil nekih pričakovanj, češ, komaj čakamo, da ga bomo lahko videli ... V kinu je šel film precej neopazno mimo, zavestno ali ne, brez neke posebne pozornosti. Zato upam, da bo prikazan na televiziji, saj je to najučinkovitejši način, da bi prišel pred čim več gledalcev.

Globoko verjamem, da je moj film predvsem izrazito human, zato ne pričakujem ostrih odzivov. Po drugi strani pa drži, da je zelo human tudi film Grbavica, ki ima pozitivno razprtost v prihodnost in kaže na možnost življenja kljub zlu, ki se je zgodil v preteklosti, vendar je bilo za del srbske javnosti preveč, da sem v njem igrala posiljeno Bosanko ...