Moški, ki noče, pa tudi ne zna odrasti

Ta ocena je za film Prinesi mi rožmarin - prvi skupni celovečerni projekt bratov Safdie, Joshue in Bena, mladih upov ameriškega neodvisnega filma - sicer preostra. A vseeno smo po njunih zanimivih kratkometražnih filmih in odličnem Joshuevem prvencu The Pleasure of Being Robbed (2008) pričakovali več. Nekakšen korak naprej, ki pa ga to delo ni prineslo. Še več, zdi se, da sta se brata Safdie povsem poistovetila z glavnim likom, trideset-in-nekaj-letnim Lennyjem, ki si v sebi goreče želi, da bi se izkazal kot oče svojih dveh sinov, devetletnega Sagea in sedemletnega Freya, a tega preprosto ne zmore, saj mu odgovornost povsem neznana kategorija. S svojim protagonistom režiserja potem frenetično begata sem ter tja, brez jasnega cilja. V podajanju Lennyjeve zgodbe - tiste, ki se nanaša na dva tedna v letu, ko Lenny »postane« oče: prevzame skrb za svoja otroka - se sicer izkažeta za izvrstna portretista, saj nam protagonista predstavita tako živo, da do njega preprosto ne moremo ostati indiferentni. Zato pa na formalni ravni zapadeta v nekakšen manierizem: konstantno divje, frenetično gibanje osvobojene kamere, ki je v prvem delu filma še nekako utemeljeno - kot izraz njegove duševnosti, z njim pa je poudarjen tudi siloviti ritem velemestnega življenja - v drugem, bolj meditativnem delu postane samo sebi namen in s tem celo moteče; nerazumljivo pa je tudi zavestno zavračanje sklenjene pripovedi in forsiranje epizodične strukture, saj se zdijo njuni liki kot ustvarjeni za zgodbe, pa naj bi bile te še tako banalne.