Tiskane izdaje
Sedemdesetega zlatega leva je žirija beneškega filmskega festivala podelila italijanskemu dolgometražnemu dokumentarnemu filmu Sacro GRA (Sveti GRA) režiserja Gianfranca Rosija. To je eno največjih presenečenj v zgodovini Mostre, saj dokumentarec še nikoli ni prejel glavne nagrade.
Rosijev film je bil eden od dveh dokumentarcev v glavnem tekmovalnem programu. Je svojevrstni prikaz življenja na obrobju Rima ob obvoznici, ki je za Rimljane sinonim za zmedo ter vsakodnevne kolone.
(Naslov filma je besedna igra na sveti gral in kratico GRA, kot Rimljani imenujejo obvoznico okrog večnega mesta (Grande raccordo anulare).
Razočarani celo rojaki
Rosi o tem pripoveduje skozi poldomišljijske izpovedi raznih ljudi, kot so umetnik, prodajalec, ribič itd., ki živijo ob obvoznici in se vsak dan soočajo s težavami. Težko, da bi bil film zanimiv za kogarkoli drugega kot za Rimljane.
Predsednik žirije, legendarni Bernardo Bertolucci je Rimljan in mnogi kritiki, predvsem italijanski, so že pred razglasitvijo zmagovalca napovedovali, da bo njegova zadnja beseda botrovala nenavadni izbiri. Tako so nad njo razočarani celo sami Italijani, ki so navijali za britanski film Philomena režiserja Stephena Frearsa.
Srebrnega leva so podelili za režijo mlademu Grku Alexsandrosu Avranasu za odličen film Gospodična, o psihičnem, telesnem in spolnem nasilju v družini, o katerem zaradi strahu vsi molčijo. Ta film je dobil tudi nagrado kritike Fedeora za najboljši evropski film v glavnem tekmovalnem programu in še nagrado mladega občinstva, ki jo tradicionalno podeljujejo na festivalu. Za odlično odigrano vlogo pošastnega očeta v tem filmu so pokal Volpi za najboljšega igralca podelili Themisu Panouju.
Presenetila pa je tudi izbira najboljše igralke, saj so vsi pričakovali, da jo bo dobila legendarna Judi Dench za vlogo matere v Frearsovem filmu Philomena, ki išče sina pol stoletja od takrat, ko ga je kot mladoletnica rodila v samostanu in so ji ga »grešnici« nune vzele in dale v posvojitev. Za najboljšo igro so namreč nagradili Italijanko Eleno Cotta za vlogo stare Sicilijanke v debitantskem filmu Via castellana bandiera (Ulica kastelanske zastave).
Nagrado za najboljši scenarij je prejel Steve Coogan, partner Judi Dench v Philomeni, ki si jo za ta film deli s soscenaristom Jeffom Popom. Veliko nagrado žirije pa je dobil tajvanski režiser Tsai Ming-liang za film JiaYou (Klateški psi) o brezdomni družini z družbenega roba.
Dobri Nemci
Nagrado Marcello Mastroianni za najboljšega mladega igralca je dobil Tye Sheridan, partner Nicolasa Cagea v ameriškem filmu Joe Davida Gordona Greena. Posebno nagrado žirije pa je zasluženo osvojil nemški film Die Frau des Polizisten (Policistova žena) Filipa Gröninga, ki traja kar tri ure in obravnava podobno temo kot grški film – družinsko nasilje s tragičnim koncem.
Leva prihodnosti, za katerega sta se med prvenci potegovala tudi slovenski film Razredni sovražnik Roka Bička ter italijansko-slovenska koprodukcija Zoran, moj nečak idiot (Zoran, il mio nipote scemo), je dobil film White Shadow (Bela senca), italijanska-nemška-tanzanijska koprodukcija režiserja Noaza Desheja o Afričanu albinu. Najboljši film v programu Horizonti je francoski Eastern Boys (Vzhodni fantje), ki ga je režiral Robin Campillo, za režijo pa je bil v tem programu nagrajen Uberto Pasolini za britansko-italijansko koprodukcijo Still Life (Tihožitje). Zlatega leva za življenjsko delo je prejel ameriški režiser William Friedkin, nagrado Perisol pa je prejel poljski avtor Andrzej Wajda.
Kritiki ocenjujejo, da so na letošnji Mostri po kakovosti izstopali evropski filmi in da je bilo teh še največ v programih Dnevi avtorjev in Mednarodni teden kritike, kjer so izstopala debitantska imena.
Priznanja Slovencem
Prvič so podelili nagrado Fedeora združenja filmskih kritikov Evrope in Sredozemlja v programu Mednarodni teden kritike, ki jo je prejel Bičkov Razredni sovražnik. Po pozitivnih odzivih kritikov in občinstva smo pričakovali, da bo film nagrajen tudi kot najboljši prvenec, a ni razloga za preveliko razočaranje. Pomembno je, da je film res dober in da obstajajo mladi upi slovenske kinematografije. Razredni sovražnik je posnet po resničnih dogodkih na novomeški gimnaziji, ko sta jo obiskovala avtorja scenarija Biček in Nejc Gazvoda in je četrtošolka naredila samomor. Eden boljših slovenskih filmov (pod scenarij je podpisan še Janez Lapajne, produkcija Janez Lapajne, Aiken Veronika Prosenc), bo 11. septembra odprl Festival slovenskega filma v Portorožu, v kinih pa bo od 12. septembra.
V Benetkah pa je bil deležen pozornosti tudi italijansko-slovenski film Zoran, moj nečak idiot (Zoran, il mio nipote scemo) režiserja Mattea Oleottija iz Gorice, ki je v isti sekciji prejel nagrado občinstva, Bičkov film pa si je tu prislužil posebno omembo. Italijansko-slovenska koprodukcija je prejela še nagradi Fedic, ki jo podeljuje zveza italijanskih kinoklubov, ter Schermi di qualita, posebnega projekta, za katerega se je odločilo 800 italijanskih kinodvoran in se zavzema za distribucijo italijanskih in evropskih kakovostnih filmov, kakršni sicer le stežka najdejo pot v kinodvorane. Pri filmu je sodelovala močna slovenska ekipa (scenografija, kostumografija, luč, maska) vključno z igralci Rokom Prašnikarjem v vlogi nečaka, Marjuto Slamič, Janom Cvitkovičem, Petrom Musevskim, Ivom Barišičem, Mirelo Kovačevič. Producent filma je Igor Prinčič, slovenski koproducent pa Staragara. Nagrada za najboljšega mladega režiserja je šla v roke bolgarskega debitanta Milka Lazarova za režijo filma Odtujenost. V vseh programih so na festivalu predvajali več kot petdeset filmov, od tega v glavnem tekmovalnem programu 20.
