Tiskane izdaje
Podelitev nagrade Jožetu Možini za dokumentarni film o misijonarju Pedru Opeki je sprožila toliko polemik, kot jih zlepa ne kakšna kulturna zadeva.
O upravičenosti so se opredeljevali tisti, ki so film videli, in tisti, ki ga niso. V jedru razprav pogosto ni šlo za film, ampak za njegovega avtorja, kar se zagotovo ne bi zgodilo, če bi ta bil filmar, in ne politično profiliran novinar.
Jože Možina, novinar TV Slovenija in v času prve Janševe vlade njen direktor, ni skrival desne politične in katoliške nazorske usmeritve in ravno na tej podlagi so se v javnosti lomila kopja o njegovem nagrajenem izdelku.
Dokumentarec Pedro Opeka, dober prijatelj so predlagali za nagrado trije nekdanji Prešernovi nagrajenci – Drago Jančar, Niko Grafenauer in Zorko Simčič, poleg njih pa med drugim še Inštitut Nove revije, Misijonsko središče Slovenije, Svetovni slovenski kongres, Svet slovenskih organizacij iz Italije, torej bolj ali manj ljudje iz katoliških združenj in kroga Nove revije, ki je izdajala tudi revijo Ampak, katere urednik je bil Možina.
Strokovna komisija za scenske umetnosti Možinovega filma ni predlagala za nagrado upravnemu odboru, zato je to odločitev sprejel sam, komisija pa je protestno odstopila. Poglaviten očitek Možinovemu izdelku je, da ni dokumentarni film, ampak novinarska reportaža.
Pedro Opeka, dober prijatelj ni prvo Možinovo srečanje s tem medijem. Podpisal se je že pod več dokumentarnih zapisov, med drugim o slovenski medvojni in povojni preteklosti, ter zanje dvakrat prejel nagrado sklada Josipa Jurčiča in še gonga ustvarjalnosti ter popularnosti.
V dokumentarcu Zločin, ki ne zastara je obravnaval povojne poboje, v dokumentarcu Zamolčani – moč preživetja je spregovoril o medvojni bratomorni moriji, podobno tudi v Času vojne. Naredil je tudi dokumentarne zapise iz časa osamosvajanja, v enak žanr, kot je Pedro Opeka, dober prijatelj, pa je šteti tudi dokumentarne reportaže iz Ruande, Angole, Konga ...
V večini teh dokumentarno-reportažnih zapisov tankočutno govori o revežih in ljudeh, ki jim pomagajo preživeti, med katerimi najde Slovence, pogosto misijonarje. Ti zapisi niso na ravni BBC-jevih, kar je iz več razlogov težko, a so zanimivi in gledljivi, kot je poučen in sporočilen tudi Pedro Opeka, dober prijatelj, ki pa bi ga res težko klasificirali kot film. S tem je UO naredil medvedjo uslugo Možini, Opeki in tudi samemu sebi ter prilil olja tja, kjer ogenj ves čas tli – podžgal je prepričanje, da je nasprotovanje nagradi tudi izraz nasprotovanja krščanstvu.
Možina na nagrado gleda takole: »Nagrada je lepa stvar in sem je vesel. Če mi uspe narediti nekaj res dobro, je zame sicer najvažnejše priznanje občinstva, v mojem primeru gledalcev. Želim jih angažirati in vključiti, skratka, pridobiti za sporočilo, ki je resnično, ker verjamem, da to vodi k lepoti in pristnosti posameznega življenja in k sožitju. Če to koga boli, vznemirja, sproža zavist ali odpor, se ne umaknem, ker gre za pravo stvar oziroma resnično sporočilo. Če se ozrem nazaj, so bili vsi moji uspešni filmi – Dosje Milošević, Zločin, ki ne zastara, Zamolčani, Uročeno zavetje, Čas vojne, Slovenski plebiscit in drugi – narejeni s podobno energijo. Privilegij in nagrada je doživeti morje odzivov in občutiti, kako tvoje delo premika ljudi k večji občutljivosti do krivic, do sočloveka. V polje »nagrade« postavljam tudi mogočen humanitarni odziv Slovencev.«
