Niko Matul, scenograf, ki ni »požrl« igralca

»Moje najboljše delo pri filmu je takrat, ko ga ne opazijo,« je dejal Niko Matul, eden največjih slovenskih scenografov, ki je z virtuoznostjo in inženirsko natančnostjo soustvaril vrsto­ slovenskih filmov. Temu filmarju­ je posvečena razstava v Jakopičevi galeriji, o njem so spregovorili tudi njegovi sodelavci in prijatelji.

Razstava, na kateri sta združila­ moči Muzeji in galerije mesta Ljubljane (MGML) ter Slovenska kinoteka, daje na ogled prav tisto, kar smo v slovenskih filmih vselej opazili, a ne zares videli. Sam Matul je nekoč svojemu asistentu Andreju Stražišarju pred snemanjem, ko sta po dolgotrajnem trudu izoblikovala sceno, dejal: »Saj ne vedo, kaj so dobili!«

Učinek vizualno in vsebinsko bogate razstave je torej predvsem ta, da na njej sicer neočitno spregledano delo scenografa stopi v ospredje. Ob predstavitvi Matula se obenem zavemo, da je bil ta element že od nekdaj integralni del naše filmske izkušnje. Skice, fotografije in rekviziti na razstavi (oblikovala jo je Metka Dariš, tudi avtorica kataloga) razkrijejo, s pomočjo katerih ambientov deluje Hladnikov Ples v dežju nekoliko temačno ali kako izbrani prostori in lokacije za Ne čakaj na maj Františka Čapa soustvarjajo komičnega duha filma.

Matul je sodeloval tudi pri drugih kultnih slovenskih filmih, kot sta Cvetje v jeseni in Sedmina Matjaža Klopčiča, nagrajen je bil za sceno v Kekčevih ukanah Jožeta Galeta, od filmov za mlade izstopa Sreča na vrvici Janeta Kavčiča. Zadnji dolgometražni film, pri katerem je delal, je bil Moj ata, socialistični kulak iz leta 1988 – tega leta je Matul tudi preminil. Načrtoval je tudi monumentalne scene za zgodovinske koprodukcijske filme, kot sta Stara zaveza in Življenje v raju.

Scenografov Gardaland

Četrtkov pogovor v Jakopičevi galeriji, na katerem so sodelovali sodelavci, prijatelji in poznavalci Matulovega dela, je postregel z detajli njegovega strokovnega dela in izrisal osebne karakteristike tega ustvarjalca, ki je prav z delovno etiko in občutkom za sodelavce očitno močno zaznamoval cel spekter ljudi, ki so delali z njim na filmu ali v gledališču.

Iz pogovora smo lahko razbrali, da je bilo Matulovo življenje prepleteno z mislijo na nastajajoče in potencialne filmske scene. Ko so, denimo, čistili podstrešja v Stari Ljubljani, »je bil to zanj Gardaland«, se spominja režiser Zvone Šedlbauer. Matul je namreč zavržene predmete, od gugalnih stolov, zof, mlinčkov za kavo, porcelanaste posode, skrbno zbral, organiziral tovornjak, da jih je odpeljal, potem pa poskrbel za to, da so vse te predmete popravili.

Andrej Stražišar, Matulov asistent, je podobno opomnil, kako so pod njegovim vodstvom zbirali cigaretne ogorke in pepel – vse za možne scene in prizore v filmih. Matul je slovel po študioznosti, preučevanju časa in konteksta filmov, za katere je delal. Pri njem se je Stražišar naučil vsebinskega gledanja na film: »V 18. stoletju ne sme biti stikala na steni,« se spominja mojstrovih lekcij. Razstava prikazuje Matulovo predanost vsakdanjim predmetom, odrabljenim objektom, ki jim je priskrbel novo življenje v filmski fikciji, tudi z njegovimi natančnimi seznami rekvizitov. Kustosinjo MGML Janjo Rebolj, ki je vodila pogovor, je med drugim navdušil detajl, da je Matul za prizor, v katerem je nastopala mačka, poskrbel, da so imeli teh živali dovolj na zalogi.

Scene za režiserja in igralca

Po besedah Zvoneta Šedlbauerja, ki je delal z Matulom v gledališču, sta se v njem združila umetnik in inženir. Bil je sijajen risar, o čemer med drugim pričajo njegove skice, ki jih je izdeloval v različnih ­tehnikah.

Če je torej Matul imel pretanjen čut za vsebino predstave, njen zgodovinski kontekst, je bil po drugi strani pozoren na tehnično izvedbo scene, pa tudi na rekvizite – igralce je učil, kako jih uporabljati. Bil je tudi zelo predan profesionalnim standardom in vztrajal pri tehničnih vajah v gledališču, je povedal Šedlbauer.

Igralka Milena Zupančič je poudarila, da so bile Matulove filmske scene pomembne za igralca predvsem zato, ker se je v njih počutil domače. Pri tem se ji zdi pomembno, da je imel Matul pretanjen občutek za sceno, saj jo je znal napraviti privlačno, ne da bi »požrla« igralca oziroma bi se ta izgubil v njej.

Nekoč in danes

Kustosinja v Slovenski kinoteki ­Lilijana Nedič je med drugim dejala, da na pomen Matulovega profesionalnega dela kaže tudi to, da je bil eden od treh slovenskih scenografov, ki so ga vključili na razstavo jugoslovanske scenografije med letoma 1945–1975. Na Viba filmu je veljal za absolutno avtoriteto in je poskrbel tudi za podmladek, je dodala.

Eden njegovih naslednikov Stražišar je podobo vestnega scenografa dopolnil s spominom na to, da so bile včasih lokacije za film izbrane tri mesece pred začetkom snemanja. Scene so bile dovršene – Matul je poskrbel tudi za njihovo vzdrževanje – in seznam sodelavcev popoln. Danes se lokacije izbira še med snemanjem, število sodelujočih niha itd. Povabljeni govorci so opozorili še na Matulovo delovno etiko, ki se je po eni strani odražala v kakovosti njegovih scen, za katere je bil, mimogrede, tudi večkrat nagrajen, po drugi strani pa v razmerju do sodelavcev. Bil je strog in zahteven, a v tem vselej razumen in človeški.

Pogovor je odprl tudi problem scenografskega poklica pri nas, s tem pa tudi drugih tovrstnih umetniško-tehničnih poklicev pri filmu. Matul se je namreč zelo zavzemal za profesionalizacijo svojega in drugih »nevidnih« filmskih poklicev pri nas. V teh časih, so ugotavljali govorci, ko filmski scenograf tako ali tako vse redkeje dobi priložnost za delo, je to še vedno precej oddaljen cilj.