Ocena filma Cezar mora umreti: zaporniški blues

Pravijo, da so Italijani rojeni igralci, da so kot ljudje strastni in afektirani; njihova pojava v kombinaciji z lokalnimi dialekti in prepoznavno gestikulacijo lahko tvori pravšnje temelje za nastopaško teatralnost oziroma teater življenja. Za potrditev tovrstne teze ne potrebujemo filmov, čeprav so prav filmi v naši zavesti utrdili arhetip na primer južnjaškega šarmerja iz Neaplja ali Sicilije.

S filmom Cezar mora umreti sta brata Taviani ta prirojeni nacionalni »talent« postavila v ustrezen kontekst, svojo dokudramo ali inscenirani dokumentarec sta namreč posnela v še kako realnem okolju rimske strogo varovane jetnišnice Rebibbia, kjer so na dolgoletno zaporno kazen obsojeni nekateri najhujši italijanski zločinci. Osemdesetletna brata Taviani, prejemnika letošnjega zlatega medveda, sta hotela ujeti nevsakdanji ustvarjalni proces; Bardovo dramo o zaroti proti Juliju Cezarju je z zaporniki kot igralci šest mesecev pripravljal Fabio Cavalli, režiser, ki nemalokrat sodeluje z zaporniki. Primernejšega teksta za okolje strogo varovanega zapora in tamkajšnjih obsojencev verjetno ni. Julij Cezar je zgodba o oblasti, ambiciji, iluzijah o nesmrtnosti, koruptivnosti moči, zaroti, zvestobi in izdajstvu. Tematika potemtakem perfektno korespondira s kriminalno preteklostjo zapornikov, ki se znajdejo v osrednjih vlogah. Eni so ubijali, drugi preprodajali droge, tretji so kot del mafijskega podzemlja verjetno počeli vse mogoče. Film je razmeroma konservativna ilustracija življenja kot teatra in obratno, toda na eni točki je naravnost imeniten; to je proces izbire igralcev za ključne vloge, v katerem morajo kandidati osebne podatke in svoj status pred aretacijo podati v stanju besa in čustvenega pretresa.

Shakespeare all'Rebibbia je glede na videno poenostavljena dramatizacija klasičnega teksta (brez ženskih likov), toda obenem gre za zelo fizično in z močnimi dialekti – kalabrijščino, napoletanščino, apulščino – začinjeno postavitev. Na tem mestu pride do ključne distinkcije med gledalcem, ki je predstavo gledal v zaporniškem teatru, ter gledalcem v kinu. Percepcija je spremenjena; prvega zanima predvsem Shakespeare, končni rezultat šestmesečnih priprav, medtem ko kinoobiskovalca lahko zanima (tudi zato, ker je od predstave deležen samo fragmentov) samo umetniški proces in njegov vpliv na ljudi, ki s kulturo doslej verjetno niso imeli opravka.

Da umetnost ne prinaša zgolj odrešitve, temveč tudi prekletstvo, lepo pokaže sklepna »vrnitev v realnost«, ko pazniki po premieri vse zapornike igralce pospremijo v celice. Tavianija v usta enemu od igralcev položita besede, da je »njegova celica postala zapor šele zdaj, ko je spoznal umetnost«. To je povsem odvečna intervencija, dovolj zgovorna je že njuna vizualna rešitev.