Ocena filma Divjaki: ko vojna pride domov

Oliverja Stona je po nepregledni seriji filmov, ki so se ukvarjali z Ameriko, nacionalnimi patologijami, tragedijami, ekscesi in ikonami, zadnje desetletje neprestano vleklo južno od Ria Granda, v Latinsko in Južno Ameriko, kjer socializem ali vsaj socialistične ideje še vedno cvetijo, kjer je ostalo še nekaj revolucionarne romantike in predvsem cojones.

Posnel ni le enega, temveč tri dokumentarce o Fidelu Castru (Comandante, 2003; V iskanju Fidela, 2004; Castro pozimi, 2012), prečesal je Južno Ameriko ter spesnil odo njihovi socialistični renesansi (Južno od meje, 2009).

Obenem ga je vleklo na Bližnji vzhod, čeprav tam oziroma o tamkajšnjem prostoru ni posnel filma, temveč je obdobje po enajstem septembru skušal kontekstualizirati iz domačega naslanjača, skozi tragikomedijo 43. ameriškega predsednika (W., 2008) in tragedijo enajstega septembra (WTC, 2006).

Z Divjaki je latinskoameriško in bližnjevzhodno tematiko pripeljal domov in ju združil v eno; v idilično okolje južne Kalifornije je v enem zamahu pripeljal zgodbo o vojni v Afganistanu in o Latinski Ameriki. Le da zgodbi nista ne lepi ne romantični. Sta pa poučni in brutalni, pripovedujeta namreč o dveh ameriških porazih, na Bližnjem vzhodu in v vojni proti mamilom.

Pripoved o dveh gojiteljih prvovrstne marihuane – Ben je filantropski hipi, Chon nekdanji marinec iz Afganistana –, katerih donosne distribucijske mreže in blagovne znamke se skuša polastiti mehiški narkokartel, ki v kriznih časih migrira čez mejo, lepo ilustrira Stonovo staro prepričanje, da ni (ameriških) imperialističnih vojn brez posledic za domačo grudo.

Ne moreš prečkati oceana in zbombardirati neke države ter pričakovati, da bo vojna ostala tam; vojna se vedno vrne domov, v takšni ali drugačni obliki. Včasih v obliki Osame bin Ladna, drugič v obliki z zastavo prekritih krst, v dramski obliki pa v liku nekdanjega marinca Chona, ki domov prinese semena žlahtnega »afganistanca« in artilerijo, s katero za domačim vogalom prične drugačno vojno – proti mehiškim kartelom.

To je ironična perverzija ameriškega ad hoc intervencionizma, ki jo Stone zagrabi z obema rokama in zlepa ne spusti. Njegova strastna angažiranost praviloma povzroči kolateralno škodo, največkrat v grotesknih, karikiranih likih, povezanih z mamili, ki poseljujejo njegove scenarije za filme drugih režiserjev (De Palmov Brazgotinec, 1983; Ashbyjev Osem milijonov smrti, 1986) in lastne režijske projekte.

Najbolj izkrivljeni so praviloma tisti, ki naj bi poosebljali črko zakona in služili ljudstvu, na primer Bushevi najbližji svetovalci kot politične karikature v filmu W., ali John Travolta v vlogi agenta FBI v Divjakih. Ti niso ravno eksploatacija tipa Brazgotinec, prav daleč pa tudi ne stojijo. Stone realiteto Amerike zadnjih desetih let kanalizira skozi žanr, ki včasih potegne na urbane trilerje Michaela Manna in včasih na vesterne.

Zato ne čudi, da svoj nevsakdanji ljubezenski trikotnik primerja z Butchem Cassidyjem in Sundance Kidom, kjer je bila Etta Place za Cassidyja in Kida to, kar je Ofelija za Bena in Chonga, malo jubimka in malo moteči element njunega latentnega razmerja.