Oliverja Stona je po nepregledni seriji filmov, ki so se ukvarjali z Ameriko, nacionalnimi patologijami, tragedijami, ekscesi in ikonami, zadnje desetletje neprestano vleklo južno od Ria Granda, v Latinsko in Južno Ameriko, kjer socializem ali vsaj socialistične ideje še vedno cvetijo, kjer je ostalo še nekaj revolucionarne romantike in predvsem cojones.
Posnel ni le enega, temveč tri dokumentarce o Fidelu Castru (Comandante, 2003; V iskanju Fidela, 2004; Castro pozimi, 2012), prečesal je Južno Ameriko ter spesnil odo njihovi socialistični renesansi (Južno od meje, 2009).
Obenem ga je vleklo na Bližnji vzhod, čeprav tam oziroma o tamkajšnjem prostoru ni posnel filma, temveč je obdobje po enajstem septembru skušal kontekstualizirati iz domačega naslanjača, skozi tragikomedijo 43. ameriškega predsednika (W., 2008) in tragedijo enajstega septembra
Z Divjaki je latinskoameriško in bližnjevzhodno tematiko pripeljal domov in ju združil v eno; v idilično okolje južne Kalifornije je v enem zamahu pripeljal zgodbo o vojni v Afganistanu in o Latinski Ameriki. Le da zgodbi nista ne lepi ne romantični. Sta pa poučni in brutalni, pripovedujeta namreč o dveh ameriških porazih, na Bližnjem vzhodu in v vojni proti mamilom.
To je ironična perverzija ameriškega ad hoc intervencionizma, ki jo Stone zagrabi z obema rokama in zlepa ne spusti. Njegova strastna angažiranost praviloma povzroči kolateralno škodo, največkrat v grotesknih, karikiranih likih, povezanih z mamili, ki poseljujejo njegove scenarije za filme drugih režiserjev (De Palmov Brazgotinec, 1983; Ashbyjev Osem milijonov smrti, 1986) in lastne režijske projekte.