Tiskane izdaje
Če je bil Cameronov John Connor del mitologije distopične prihodnosti, ko bodo svetu zavladali stroji, je oče Guy Catoul (Jérémie Renier) predmet Cyrilove intimne - in docela idealizirane - mitologije. Fantič samega sebe vseskozi prepričuje, da ga je oče zapustil zaradi višje sile; ne verjame, da se je izselil iz stanovanja, kjer sta živela; ne verjame, da je izklopil staro telefonsko številko, ker se ga izogiba, temveč ker da je izgubil telefon; ne verjame, da je prodal njegovo kolo, ki poudarja mladeničevo nemirnost in samostojnost.
Kdor nasprotuje njegovemu prepričanju, je v takojšnjem konfliktu z nervozno in neprestano mobilno pubertetniško institucijo. Cyril je bržkone najbolj gibljiv in zmuzljiv filmski lik zadnjega časa in brata Dardenne ne zamudita nobene priložnosti, da bi s karakteristično tehniko snemanja to še poudarjala. Od Rosette (1999) naprej sta zacementirala svoj tehnični idiom, elegantno mobilno kamero, ki junakom dobesedno »diha za ovratnik«, tako trmasto vztraja za njihovimi petami.
Ta »kinetičnost« osrednjega junaka in kamere se v Fantu s kolesom nenadoma prekine; ne kar tako, temveč v zelo čustvenem prizoru (avtorja ga imata za obrnjeno pietà), ko se Cyril med še enim begom pred zasledovalci tesno oklene, dobesedno ovije okrog mlade frizerke Samanthe (Cécile De France), ki bo - kot bi jima bilo usojeno - ob vikendih postala njegova nadomestna mati. Skupaj resda najdeta očeta (zdaj dela v restavraciji, spoznal je drugo žensko), ki pa sina hladnokrvno zavrne in mu ukaže, naj se ne vrača.
Za marsikoga šokanten prizor in primer brezčutne starševske neodgovornosti je v kontekstu opusa belgijskih bratov pravzaprav pričakovana prelomnica. Tudi zato, kjer Cyrilovega očeta igra Jérémie Renier, igralec, ki je v Otroku (2005) svojega novorojenčka v stiski hotel prodati trgovcem z belim blagom. Zato lahko mirno špekuliramo, da sta Dardenna Fantiča s kolesom zasnovala kot neformalno nadaljevanje Otroka. »Neprodani sin« je medtem za silo odrastel, dobil ime, toda zaradi pomanjkanja starševske vzgoje in pozornosti (da ljubezni sploh ne omenjamo) postal utelešenje mladostniške jeze in neprestane kolerične konfrontacije, obenem pa lahka tarča starejših vrstnikov, ki ga izkoriščajo.
Odrešitev (kot deux ex machina) nastopi v podobi ženske, ki neformalno posvoji Cyrila. Samantha je v interpretaciji Cécile De France utelešenje sanjskega, irealnega bitja, neke vrste neznani leteči predmet v dramski zgradbi, logičnem smislu in v kontekstu opusa Luca in Jean-Pierra Dardenna: Cyrila posvoji brez konkretnih motivov, v trenutku odločitve (ljubimec jo postavi pred dejstvo, »ali on ali jaz«) ga odločno favorizira pred partnerjem, ključno vlogo je (prvič v karieri šestdesetletnih bratov) zasedla filmska zvezdnica. To ni več socialni, temveč magični realizem.
Simon Popek, filmski kritik
