Ocena filma Izhod

Kljub preroškosti scenarija realizacija ideje zvodeni v praznem teku prvih dveh tretjin filma.

Objavljeno
24. junij 2013 13.28
Tina Lešničar, kultura
Tina Lešničar, kultura
Vsi iščemo izhod iz tega lajfa, je maksima celovečernega prvenca režiserja Dejana Baboska. V primeru štirih slehernikov v filmu – mehanika, turističnega agenta, frizerke in prodajalke, ki večino svoje plače ob vikendu nameni zabavi, alkoholu in drogam – to pomeni »dosmrtni dopust«. Ko jim slaba bančna naložba zagreni življenje, v svoji podstrešni garsonjeri skujejo načrt za rop banke. Da bi vzeli, kar je njihovega, in skorumpirani, zadrogirani, pohlepni svet postavili na prave tirnice. Njihova metoda na tem pravičniškem pohodu je precej radikalna in vključuje veliko orožja, talce ter eliminacijo političnih vrhov, krivih za razmere v državi.

Najprej je treba Babosku čestitati za anticipiranje domačih političnih dogodkov, s protesti in zahtevami po odstopu politikov vred, saj je film na predvajanje v kinu čakal celih sedem let (kar izdajajo tudi tolarski bankovci, s katerimi se junaki predajajo pozabi v obliki belega prahu). Kljub preroškosti scenarija pa realizacija ideje, ki sicer ponuja (pre)številne hollywoodske reference, zvodeni v praznem teku prvih dveh tretjin filma, kjer se režiser popolnoma prepusti estetiki glasbenih videospotov – žanru, v katerem se je pred celovečernim podvigom mojstril –, borni igri naturščikov in redundantnemu moraliziranju, polnemu gostilniških floskul, v smislu »gnilobo družbe je treba odrezati od zdravega telesa, svet se je znašel v globalni krizi, grozi ekološka katastrofa, na Boga so vsi pozabili, a naj v takem svetu vzgajamo otroke, čas je za spremembe ...«

Za omenjeno gotovo ne gre kriviti nizek proračun filma, ki ga izdelek mestoma celo preseže s produkcijsko optimizacijo in iznajdljivostjo, posebno v akcijskih prizorih dirkanja motorjev, bančnega ropa in posnetki luksuzne jahte. Ta, z Draganom Bjelogrlićem na krovu, predstavlja metaforo za raj na zemlji, kar nakazuje na najbolj motečo nedoslednost v zgodbi. Ob sledenju moralnemu imperativu, ki se upira pokvarjenim elitam, like vodi želja po ravno takšnem užitkarstvu, ki ga osovražena elita proklamira. Človeka dostojno življenje torej pomeni dosmrtno zabušavanje na jahti ob razvratu in srebanju moët & chandona, potem ko si oropal banko. Zgrešenega motiva ne opraviči niti moralno dejanje glavnega junaka (Aljoša Kovačič), ki se na koncu le preda roki pravice in odsluži svojo kazen.

Težava tega in ostalih poskusov žanrske popestritve domačega filma – ki pesti večji del slovenske filmske produkcije, ne glede na višino proračuna in državno podporo – tako ostaja slabo razvit scenarij.