Tiskane izdaje
Projekt Jaz sem Janez Janša – umetniški, performerski, satirični, ludistični, karnevalski – je zagotovo nekaj najboljšega, kar je spravila skupaj slovenska alter scena prvega desetletja novega tisočletja. Verjamem, da se fantom, ko so se ga lotili, ni sanjalo, da bo povzročil toliko raznovrstnih posledic, čeprav jim je bilo najbrž jasno, da bezajo v nekaj novega.
Zastavljen je bil proti koncu prve Janševe vladavine (2004–2008), a je svoje glavne metastaze razvil, ko je je bilo že konec – da bi lahko zdaj, v obdobju Janševih ponovnih priprav na drugo republiko, počasi mrknil.
Saj pravzaprav je svoje opravil: pokazal je, da je politična provokacija – kajti nedvomno je šlo predvsem za to, ne glede na vse zagonetne implikacije in enako kunštne interpretacije – lahko produktiven umetniški žanr, čeprav je v to le malokdo verjel.
Tako imenovana moderna umetnost je pač preveč sofisticirana in razblinjena v vmesnih praksah (znanost, ekologija, bioetika), da bi lahko verjela v skoraj rokodelske družbene podvige. Najbolj zanimivo in glede na povedano hkrati razumljivo spoznanje pri tej naporni akciji (fantje so zanjo v resnici zastavili nekaj let svojega, recimo temu tako, cvetočega življenja) je, da je bolj kot politično areno, ki ji je bila namenjena, vznemirila »teorijo« na umetniški sceni.
Še najbolj razumljivo (in najbrž tudi vkalkulirano v projekt) pa je, da je končno, tako dolgo so ga mencali tudi zaradi znanih objektivnih okoliščin, nastal ta dokumentarni filmski rezime, ki je podal eksplikacijo lastnega troedinega početja in zraven postrgal konfuzne nanose refleksije, ki so se ob tem spontano stvorili.
Film je razdeljen na dva približno enaka dela, prvi argumentira drugega, čeprav je izdelovalski postopek najbrž tekel v obratni smeri. V prvem delu je na delu teorija in praksa imenoslovja, pri čemer se preigrava staro vprašanje, ki ima v različnih kulturah zelo različne odgovore, namreč, ali je ime bistveno za identiteto neke osebe ali je le stvar konvencije.
Tudi intervjuvani performerji na vprašanje odgovarjajo različno, vso silno in visoko premlevanje, v katerem pride do besede seveda tudi sr(e)čna zaskrbljenost Shakespearove Julije glede Romeovega imena (čast, da k tej znameniti veronski materiji prispeva svoje, je pripadla našemu filozofu Mladenu Dolarju), pa prizemljuje primer iz Veroni bližnje ribiške Chioggie, kjer se na stotine ljudi piše enako, imajo tudi enaka imena in celo vzdevke. Poklon avtorjem, da so jih našli. Kakor so našli tudi tri gorenjske Jožete, do katerih je bilo nedvomno teže priti kot do Vaginala Davisa.
Razpravljanje o imenih je (tudi) zabavno, lokacijsko in personalno razgibano, prav gotovo celo poučno (z vso nedolžno resnobo drži niti v rokah Dražen Dragojević kot nekakšen profesor Modrinjak), tipična performerska intervencija.
Ampak tukaj je predvsem zato, da nas pripelje na slovensko sceno, do Janeza Janše in multiplikacije njegovega imena – vsega tistega, skratka, zaradi česar so trije umetniki Janezi Janše in zaradi česar naj bi molilni obrazec Jaz sem Janez Janša postal globalna mantra. Res, gre za »kolonizacijo imena«, kot ugotavlja eden od govorcev v dokumentarcu, seveda zato, da se ime z veselim razmnoževanjem razblini in ostane »prazni označevalec«, kar je tudi ena od ugotovitev iz filma.
Ali je s tem izbrisan tudi označenec, je vprašanje, ki bi ga morala ob novem Janševem mandatu zastaviti nova performerska ekipa. Več jih bo, prej bomo namreč na cilju! Dosedanji pa se zahvaljujemo. Ne zato, ker je uspela pripraviti skoraj stotnijo ljudi, da so na koncu v en glas tulili svetu, kar mu ne gre, namreč, da so vsi po vrsti Janezi Janše, ampak predvsem zato, ker so uspeli narediti film, ki združuje osebni angažma, politično akcijo in moč umetniškega postopka. In to na nesramežljivo klasičen način, ki druži koristno s prijetnim.
