Ocena filma Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun

Alec Leamas v Vohunu, ki je prišel s hladnega (1963), prelomnem romanu Johna le Carréja, mojstra kompleksnega, dialoško bogatega in enigmatično zavitega vohunskega trilerja, nesojeni in naivni ljubimki pred begom čez berlinski zid odčita lekcijo o svetovnem redu in naravi svojega dela za britansko obveščevalno službo.

»Kaj pa misliš, da so vohuni, duhovniki, svetniki, mučenci? So beden sprevod samovšečnih bedakov, včasih tudi izdajalcev, pa mehkužcev, sadistov in pijancev, ljudi, ki se radi igrajo kavboje in Indijance, da si polepšajo bedno življenje.«

Ne, Carréjevi junaki niso na isti valovni dolžini kot na primer Flemingov James Bond ali Ludlumov Jason Bourne, so patetični zvarki hladnovojne paranoje, največkrat zmanipulirani, izkoriščani in pogrešljivi operativci v službi višjih ciljev. Filmske ekranizacije – vsaj najboljše – so praviloma dokaj zvesto sledile ne zgolj Le Carréjevi naratologiji, temveč tudi njegovi pesimistično-realistični intonaciji. Vohuna, ki je prišel s hladnega, je že leta 1965 ekraniziral Martin Ritt in z njim postavil lecarréjevske morbidne filmske standarde. Tam je bil George Smiley še izrazito stranski lik, toda storil je ravno tisto, kar bo počel kot osrednji junak Le Carréjevih kasnejših romanov, zmanipuliral je nevedne operativce, nasprotniku nastavil past ter nazadnje triumfiral. Vse v službi naroda oziroma s ciljem, »da bo trapasta množica ponoči lahko v miru spala«.

Če je Vohun najpopularnejši Le Carréjev roman, je Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun njegovo najkompleksnejše in najtežje dojemljivo delo. Zato se ne sekirajte, če se vam bodo ob prvem ogledu filma Tomasa Alfredsona dejstva zdela zmuzljiva (David Bordwell je ob obravnavi filma celo spisal Vodič za vse zbegane). Morda se vam ne bodo zdela niti po prebranem petstostranskem romanu in ogledu precej bolj zaokrožene, sedemdelne teveserije iz leta 1979. Nič ne de, Kotlar je privlačen iz povsem drugih razlogov, realističnih detajlov, perfektne ikonografske poustvaritve sedemdesetih let, fascinantnega žargona, s katerim je Le Carré »okužil« tudi resnične vohune svojega časa, eliptičnega pripovedovanja in seveda treznih, hladnokrvnih igralskih interpretacij, med katerimi izstopa redkobesedna stoičnost Garyja Oldmana v vlogi Georgea Smileyja, kazensko upokojenega člana »Cirkusa«, ki ga po zaupni informaciji, da je v vrhu britanske obveščevalne službe »krt« oziroma dvojni agent, rehabilitirajo. Z nalogo razkriti ovaduha.

Kotlar vsebuje tradicionalne elemente vohunskega trilerja, zbiranje dokazov, logično dedukcijo, dvojne igre, interno obračunavanje, karierni oportunizem, nastavljanje pasti itd., toda še bolj zanimiv je v realistični odslikavi operativčevega vsakdana. Alfredson briljira s sugestivnim minimalizmom; o intimi zagrenjenih samotarjev, pijancev, ločencev in latentnih homoseksualcev ne spregovori niti besede, vse je elegantno insinuirano, še posebej sugestivni so pogled in komaj zaznavni Smileyjevi namigi. On seveda ni zgolj agent, ki razrešuje skrivnosti, temveč tudi človek, ki v sebi nosi skrivnost.