Tiskane izdaje
Novi film Davida Cronenberga je hladen in strasten hkrati, kot so hladne in strastne njegove pretekle mojstrovine, ki jih je tako kot Kozmopolis posnel po literarni predlogi. A med njimi in novim izdelkom je precejšnja razlika. Kot bi nekdanji »baron krvi«, kot so ga klicali, ko se je še navduševal nad žanrom grozljivke, v zadnjih delih izgubljal kondicijo. Če se spomnimo kultnih presežkov, ki jih je po romanih Jamesa G. Ballarda (Trk, 1996) in Williama S. Burroughsa (Golo Kosilo, 1991) ustvaril z domišljijsko in provokativno vizualizacijo, mu sodeč po zadnjih dveh filmih ustvarjalni libido močno upada. Še vedno je sicer obseden z nasiljem, dialektiko bolečine in otopelosti, seksualnostjo ter družbo v vseh ekstremih in ekscesih nasploh. Toda v zadnjem času njegovo spogledovanje s psihoanalizo – bodisi direktno v Nevarni metodi (2011) bodisi indirektno v Kozmopolisu – v sami izvedbi ne preseže analne faze.
Simptomatičen je prizor, ko se Eric Packer s finančno svetovalko ravnodušno ukvarja s tem, kaj je rekel oziroma zamolčal ravnokar umorjeni direktor Svetovne banke, medtem ko v udobju svoje limuzine prestaja dnevni rutinski rektalni pregled prostate. Simptomatičen zato, ker Cronenberg prizora ne popelje do klimaksa, kot to stori avtor romana Don DeLillo, ampak ga spodobno prekine.
Pravzaprav filmska različica ideje o seciranju nedojemljivega uma groteskno bogatega 28-letnega borznega špekulanta z obilico referenc in simbolike – ki je zadovoljivo formo zavzela že v knjigi, prav z ničimer ne nadgradi. Z doslednim prepisovanjem DeLillove knjige na platno film postane zgolj siže najbolj očitnih parol romana, ki jih igralci brezizrazno, odrezano deklamirajo iz kadra v kader. Hladnost in apatija sta sicer ultimativni stanji sveta glavnega (anti)junaka, ki z realnostjo nima stika od šolanja na prestižnih ameriških univerzah, kjer si je možgane polnil s friedmanizmi. Za utelešenje Erica Packerja, ki se z mimobežnimi sopotniki zapleta v globokoumne teoreme, medtem ko poskuša uskladiti naravne procese in matematične formule, da bi pravilno napovedal gibanje kitajskega juana, si je Cronenberg v svoji afiniteti do vampirjev izbral Roberta Pattisona, junaka Somrak sage.
Cronenberg ne odstopa od treh osnovnih rakurzov, ki statično spremljajo dogajanje v klavstrofobični (gledališki) mizansceni v ogromni neprebojni, neprodušni limuzini, medtem ko mimo zatemnjenih stekel drvi Manhattan, posnet na zelenem ozadju (!). Eden redkih filmsko učinkovitih prizorov je tisti, ko Packerjevo limuzino vandalizirajo antiglobalistični protestniki, medtem ko on s svojo teoretičarko (Samantha Morton) v notranjosti zanosno razpravlja o moči denarja in ugotavlja, da so demonstranti pravzaprav le izmišljija trga, ki protestira proti prihodnosti. Po drugi strani pa na primer ne izkoristi slikovitega prizora iz knjige, v katerem se Packer pridruži snemanju prizora gomile golih teles, kar posledično celo pripelje do prvega seksa z njegovo distancirano soprogo.
Packer ne kaže strasti do denarja, ki ga vsako sekundo izgublja v milijardah, ampak hlepi po novem, še neobčutenem – magari bolečini, četudi si jo mora zadati sam. V (za)ključnem prizoru mu pri tem pomaga obupani nekdanji zaposleni, ki v atentatorski agoniji dahne: »Hotel sem samo, da me rešiš.«
Seveda, vsi hočemo, da nas razni Packerji rešijo pred svetovnim gospodarskim zlomom, kamor so z malodušjem in predrznostjo pahnili svet. In ravno ta vse bolj aktualna razsežnost Cronenbergovega raziskovanja nasilja in bolečine tudi v ustroju sistema, bi morda lahko upravičila njegovo odločitev za filmsko različico »preroškega« romana, sicer postavljenega v leto 2000.
