Ocena filma Medtem ko si spala

Jaume Balagueró se je iz žanrskega rutinerja in avtorja drugorazredne španske grozljivke razvil v spoštovanja vrednega cineasta, ki med drugim kaže smisel za organizacijo prostora, konkretno za dialektiko med junakom in okoljem, v katerem se nahaja. Stanovanjski objekt v Barceloni je postal njegov mikrokozmos, v katerem se odvijajo njegovi zadnji filmi, Snemaj! (2007) Snemaj! Snemaj! (2009) in zdaj še Medtem ko si spala, s katerim je po ločitvi od avtorskega sopotnika Paca Plaze grafično eksplicitno grozljivko nadgradil z elegantnim psihološkim trilerjem.

Nisem prepričan, če je Balagueró vse tri omenjene projekte dejansko posnel v isti katalonski zgradbi, toda filmi ne puščajo nobenega dvoma; v mestu očitno stoji večstanovanjski objekt, v katerem prebiva zlo. Če je bila serija Snemaj! zombijevska fešta, je Medtem ko si spala psihološka srhljivka, parafraza Rosemaryjinega otroka za 21. stoletje. Barcelonski stanovanjski objekt ni ravno Dakota Building, a niti tega z gotovostjo ne moremo trditi, v filmu Medtem ko si spala kamera z izjemo parih prehodnih kadrov ne zapusti notranjosti objekta, kar potrjuje Balagueróvo postopno intenziviranje odnosa med junakom in interierjem.

Snemaj! se je pričel v zgradbi gasilske brigade, na poti do »hiše, v kateri straši« smo dobili nekaj občutka za ulično realnost, že nadaljevanje je bila klavstrofobična »zaprta škatla.« Podobno je s pričujočim filmom, a med njim in serijo Snemaj! je pomembna razlika. Prvi je bil grafični horror, tip filma z »junaki na misiji!«, zato je bilo njihovo gibanje po objektu izključno vertikalno, v iskanju peklenščka jih je pot vodila od kleti do podstrešja, kamor je živa prišla samo osrednja junakinja.

Medtem ko si spala je kot psihološki triler razpršen po vsej hiši; zlo obiskuje stanovalce in stanovalci nevede obiskujejo zlo. César (Luis Tosar), vratar in hišnik v eni osebi, je esenca človeške zagrenjenosti in osamljenosti, izgleda približno tako kot Jean Gabin v Požiralcu žensk (1937), ki je izgubil svojo mačistično samozavest in zdaj vegetira za pultom. Zato se odloči mizerijo prinašati v življenja sostanovalcev. Osrednja tarča je živahna Clara, ki z nasmeškom na ustnicah vsako jutro pripleše mimo njegovega pulta, a César je obenem v »razmerju« še z množico drugih stanovalcev: osamljeno upokojenko, težakom, ki neprestano nadzira njegovo prisotnost, čistilko in njenim sinom, dvanajstletnico, ki ga je zalotila pri vstopu v Clarino stanovanje in ga zdaj izsiljuje. César »stopi v njeno življenje«, kakor pravimo, ne da bi Clara to vedela; zvečer se skrije pod njeno posteljo, in ko Clara zaspi, jo omami ter potem zaspi ob njej …

Španski film premore dolgoletno žanrsko tradicijo, toda vse prevečkrat hoče imitirati ameriški model. Kadar je izviren, avtohton, je odličen, tudi tokrat, Balagueró namreč noče kopirati ameriške polikane produkcije, ki zadostuje željam moralne večine. Césarja nazadnje prikaže kot reafirmiranega človeka, ki za seboj pusti razdejanje, čustveno devastirane, ponižane, ustrahovane … in odstranjene.

Simon Popek je filmski kritik.