Tiskane izdaje
Friedkin, prvak novega Hollywooda sedemdesetih let, Morilca Joeja intonira že v prvem prizoru, ko junaku filma, globoko zadolženemu Chrisu Smithu (Emile Hirsch), vrata prikolice odpre mačeha Sharla (Gina Gershon); Sharla ni samo spodaj brez, je tudi brez predsodkov, rahlo vulgarna predstavnica trailer trash amerikane, ki jo v dramah tako žlahtno in začinjeno opisuje Tracy Letts, hit Broadwayja, čigar komadi ponujajo mešanico mentalitete provincialnega teksaškega kriminalca iz romanov Jima Thompsona in faulknerjevskega južnjaškega esprija.
Na prvi pogled se Friedkin in teater ne zdita samo skregana, temveč izključujoča, toda mojster urbane kriminalke je na začetku kariere ekraniziral drame Marta Crowleyja in Harolda Pinterja. Zdaj sta se zavohala z Lettsom, čigar drama Bug je leta 2006 poskrbela za revitalizacijo režiserjevega opusa.
Friedkin, ki zadnjega četrt stoletja ni posnel veliko omembe vrednih filmov, jih šteje 77, toda Morilec Joe je delo radoživega, provokativnega avtorja, črna komedija s pravo dozo sarkazma, pretiranimi izbruhi nasilja in občasno liričnimi momenti.
Deluje izrazito cinefilsko, v tradiciji B-filma, v katerem Friedkin združuje hiperrealizem in halucinacijo. Drži, gre za film močnih kontrastov, kar od moderne predelave zgodbe o Pepelki in njenem princu tudi pričakujemo, sploh če je princ odet v črno usnje, skorumpirani predstavnik zakona, ki postrani fuša kot plačanec.
Joeja Cooperja (Matthew McConaughey) konsenzualno angažirajo vsi družinski člani Smithovih; nihče namreč ne nasprotuje Chrisovi ideji, ki bi se rad znebil lastne mame. Na živce gre vsem, Chrisu, njegovemu očetu Anslu (Thomas Haden Church), ki zdaj živi s Sharlo, in Chrisovi rahlo retardirani sestri Dottie (Juno Temple), ki naj bi bila prejemnica premije materinega življenjskega zavarovanja v višini 50.000 dolarjev, s čimer bi Chris poplačal mafijske dolgove.
Če so narativni motor filma Chris, njegov komplot in naivne ekonomske blodnje, je (kvazi)moralni center Joe, poln principov in nepisanih profesionalnih pravil. Njegova etika je docela sprevržena (kot garancijo pred Chrisovim plačilom si »vzame« kar devico Dottie, v več pomenih), toda v enem od Lettsovih nenadnih preobratov ta črni angel izpade celo humano; še več, kot kaže, si bo ustvaril gnezdo. Znotraj družine, v kateri je šlo vse k vragu, je prihodnost res samo še v ljubezni.
