Tiskane izdaje
Sinopsis izgleda takole: na samotni domačiji živita krepak, avtoritaren oče in dementna mati, starejši sin je v Ljubljani, soliden menedžer, ima ženo in še otroško hčer, mlajši sin pa živi doma, nekakšna bogoiskateljska zguba, rad bi našel Kristusovo pisavo, prek nje pa samega Kristusa, zato se z očetovim dovoljenjem odpravi v Italijo; ker se ne oglasi, ga gresta oče in starejši sin iskat, njegova žena in hči pa poskrbet za problematično babico ... Trije moški sorodniki so torej za nekaj dni v bližnji tujini, tri ženske pa na domačiji, ki je za vsako posebej specifična tujina. Izgleda še kar obetavno.
A ne pripelje nikamor. Čeprav velja Martin Turk zaradi uspešnih kratkih filmov za uveljavljenega avtorja, je njegov prvi celovečerec lep primer spodletelega projekta. Predvsem zato, ker je scenarij, ki je sicer kompozicijsko ambiciozen – gre za jasno segmentiran triptih, zasnovan na časovni troedinosti preteklosti, sedanjosti in prihodnosti –, žal zgled tiste domače scenaristične »šole«, ki toliko časa utrjuje snov, da se izhodiščna pobuda izgubi, založi ali pozabi. Ni namreč jasno, ali je v ospredju bitka med očeti in sinovi, prilika o izgubljenem sinu ali razmerje med ženskami treh generacij – če sledimo vrstnemu redu avtorjeve naracije.
Seveda, logično pričakovanje bi bilo, da je poanta v sintezi vseh treh arhetipskih vzorcev, morda je takšna avtorska projekcija celo obstajala, morda jo lahko zaslutimo v zagonetno vzvišenem naslovu Nahrani me z besedami, toda končna izpeljava vseh treh komponent daje premalo opore, da bi jo lahko potrdili.
Film – scenarij – se izgublja od začetka proti koncu. Prvi del, Iskanje preteklosti, je glede na to, kako zastavi odnos med očetom in sinom, pri čemer je tisti, ki ta odnos nevrotično destabilizira, oče, odprt v napeto pričakovanje. Igra obeh Cavazzov, očeta in sina, je primerno naravnana v konflikt, ki pa ga nadaljni razvoj zgodbe zaustavi.
Drugi del, Izguba sedanjosti, se odmika v psihološko brezpotje; bolna babica (Miranda Caharia) res občasno izgublja sedanjost, toda mama (Maša Derganc) in hči (Iza Veselko) imata vsaka svojo trdno realnost. Razmerje, morda nevarno, med temi tremi liki bi se moralo šele razviti.
Odkritje prihodnosti, tretji del, film do konca potopi v sporočilno meglo. Ni problem v tem, da je mlajši sin (Jure Henigman) zaznamovan s sumljivo mistično izkušnjo, ampak v tem, da njegova avantura, zasledovanje in končno snidenje vseh treh zgodb z ničemer ne poveže. To je film, ki je nekam hotel, a je že na prvem križišču pozabil kam.
