Tiskane izdaje
Ni nepomembno, da sta scenarij za Mraz v juliju po romanu Joeja R. Lansdala priredila Nick Damici in režiser Jim Mickle. Pred tem sta si namreč ustvarila sloves z žanrskima filmoma Smo, kar smo in Dežela vampirjev. Mraz v juliju je večžanrski film, ki se odvija v vzhodnem Teksasu konec osemdesetih let. Družino Dane neke noči prebudijo šumi.
Oče in glavni junak Richard Dane (Michael C. Hall) se sooči z vlomilcem in ga ubije. Elementi grozljivke nastopijo, ko se v mestecu pojavi usmrčenčev oče Ben, nekdanji kaznjenec (Sam Shepard), ki se hoče maščevati za sinovo smrt.
Nadlegovati začne Richardovo družino, pri čemer se režiser opre na preverjene trike grozljivk – v temni nevihtni noči policija varuje Richardovo hišo pred norim maščevalcem, a ta je seveda vseskozi v hiši. Grozljivka preide v film noir, ko Richard ugotovi, da je policija ubitemu vlomilcu pripisala napačno identiteto Freddyja Russla in si zdaj želi eliminirati tudi njegovega očeta.
Oba junaka združita moči, Russel pokliče starega prijatelja, zasebnega detektiva Jima Boba (Don Johnson), da bi prišel enigmi do dna. In res, Jim Bob ugotovi, da je Freddy živ, a je kot zaščitena priča proti nevarni teksaški mafiji dobil novo identiteto in prebivališče. Oče hoče vzpostaviti stik s sinom, a kmalu ugotovi, da je ta vpleten v spolne zločine nad mehiškimi imigrantkami, za katere FBI ve, a jih tolerira. Zadnji del filma torej prikaže obračun v maniri klasičnega vesterna.
Mickle dovolj učinkovito izrablja zakonitosti posamičnega žanra in zna, tudi s pomočjo učinkovite glasbe, ustvarjati suspenz. Odrežejo se tudi vsi glavni igralci, med katerimi izstopa Russel (Shepard) kot edini etični lik, ki je v imenu pravice pripravljen pokončati tudi lastnega otroka. A na ravni zgodbe film ostaja problematičen. Posamične linije ostajajo nerazrešene: koga je zares ubil Richard, zakaj je policija hotela pokončati Russla starejšega?
Še najbolj moteče je, da na koncu sledi poboj partikularne kriminalne združbe, medtem ko zgodba sistemske anomalije FBI v filmu ostane potlačena, odrinjena na stran. Kot bi režiserja bolj zanimala gradnja napetih scen in spektakularnega spopada kot logika pripovedi.
A Mraz v juliju si zasluži obravnavo že zato, ker izstopa iz prevladujoče ponudbe našega največjega kinematografa, usmerjenega pretežno v slaboumne hollywoodske akcije, risanke in komedije. Če množična filmska produkcija najvplivnejše filmske industrije tudi sicer v glavnem stavi na preverjene formule, marketinško ukrojene franšize, in pušča vse manj prostora za zgodbo in filmske eksperimente, je Mraz v juliju reprezentant tiste ameriške filmske tradicije, ki ima vendarle nekaj duha, veselja do delanja filmov in se pri tem zaveda tudi bolj vznemirljivih poglavij lastne filmske zgodovine.
