Od kovanja zvezd do kovanja v zvezde

Številni medijski odzivi, dogodki, analize ob petdeseti obletnici smrti Marilyn Monroe dokazujejo, kako močno je minulo in naše stoletje zaznamoval fenomen zvezdništva. Današnje obravnave preminule filmske ikone morda razkrivajo tudi to, da se je narava zvezdništva od začetkov 20. stoletja precej spreminjala, z njo pa tudi status podobe in resničnosti.

Zvezde so poznali že pred uveljavitvijo filma, a verjetno ni pretirano reči, da globalni zvezdniški fenomeni, ki danes prihajajo iz različnih sfer: športa, umetnosti, zabavne industrije, od popularne glasbe do televizije, ne bi mogli nastati brez medija filma. Že dejstvo reprodukcije, ki ga je omogočala filmska tehnika, skupaj z narativnimi prijemi filma (še posebej close-up), kot sredstva za pripovedovanje zgodb, je določene osebnosti, igralce povzdignila v vsesplošne ljubljence občinstva. Pri kovanju zvezd in kovanje v zvezde so pomagale tudi drugi mediji, predvsem rumeni tisk, fanzini, modne revije itd.

Zgodovina zvezdniškega sistema

Priljubljenost zvezd se je kmalu, že v začetku 20. stoletja, izkazala za zelo dobičkonosno, kar so znali hollywoodski studii tudi dobro iztržiti. Do tridesetih let so izoblikovali zvezdniški sistem, kar je pomenilo predvsem, da so morali igralci, ki so podpisali pogodbo z določenim studiem, svoje celotno življenje podrediti filmu in ustvarjanju zvezdniške persone. Studii so poskrbeli za njihovo izobraževanje, za vaje plesa, petja, govora. Za njih so poiskali tipično vlogo in imidž igralca v in izven filma podredili slednji. Igralcem so pogosto spreminjali imena, da so ta bolj ustrezala filmskemu liku, ki ga je poosebljal igralec ali igralka. Takšen je primer Joan Crawford, ki se je imenovala Lucille Fay LeSueur. Ker so želeli, da pooseblja pravo ameriško dekle, se je morala znebiti francosko zvenečega imena.

Za zvezdniški sistem, ki je v Hollywoodu veljal do petdesetih letih, ko sta Bette Davis in Olivia de Havilland tožili studie zaradi zatiralskih pogodb, je bilo torej značilno, da so stavili na podobo svojih zvezdnikov. To je za določenega igralca pomenilo, da je moral glamurozni videz vzdrževati tudi v svojem osebnem življenju. Obleke, ličila, zmenki – vse to so studii režirali prav tako kot filme. Rock Hudson, ki je bil homoseksualec, je moral za vzdrževanje podobe pravega moškega hoditi na zmenke s svojimi igralskimi kolegicami.

Slepilna zmes

Preplet življenja na filmu, kjer je zvezdnik igral svojo tipično vlogo, in vsakdanjega življenja, ki je pomenilo svojevrstno podvajanje te filmske vloge, zadeva tudi samo ustroj zvezde kot zmesi filmske vloge in igralca. To z drugimi besedami pomeni, da se igralec kot tak nikoli ni mogel docela ločiti od svoje filmske persone, kot se tudi ta ni mogla ločiti od svojega igralca. Tako na primer Cary Grant, ultimativni good guy, v Sumu Alfreda Hitchcocka v nasprotju s knjižno predlogo ni mogel biti morilec. Podobno si glavnega junaka Casablance Ricka ne moremo predstavljati brez igralca Humphreya Bogarta.

Konec petdesetih let se je v nasprotju z igralsko metodo posnemanja (impersonation), značilno za klasični zvezdniški sistem, uveljavila metoda poosebljenja (personification). Če so torej igralci v klasičnem Hollywoodu igrali svoj tip, ki je ustrezal njihovi fizični podobi – denimo neumna blondinka ali kavboj –, je poosebljenje pomenilo, da je igralec vlogo ustvaril z vživljanjem in domišljijo. Marilyn Monroe in Marlon Brando sta bila začetnika t.i. Method acting, šole, ki je promovirala, da se igralec s svojo vlogo poistoveti tako v psihološkem kot fizičnem smislu.

Če bi znal igrati...

Razliko med obema tipoma igre dobro ponazarja pričevanje Roberta Mitchuma s snemanja filma Maratonec: »Spomnim se, da je Lawrence Olivier Dustina Hoffmana vprašal, zakaj je ostal celo noč pokonci. Dustin, ki je bil videti res izmučen, je odgovoril, da se je hotel vživeti v sceno, ki so jo snemali tisti dan in v kateri je lik vso noč prebedel. Olivier mu je rekel: 'Fant moj, če bi se naučil igrati, ti ne bi bilo treba ostati pokonci vso noč.'«

Od šestdesetih let dalje tako v Hollywoodu je prevladala realistična paradigma in se utrdila z igralci, kot so Robert de Niro, Al Pacino, Dustin Hoffman, Meryl Streep itd. Z njo pa se je spremenil tudi tip zvezdništva. Ta je veliko bolj kot na zvezdniško podobo igralca, ki jo mora ta vzdrževati vseskozi, prevladala ideja zvezdnika kot človeka iz mesa in krvi, ki je izven filmske scene prav tako lahko neurejen, utrujen, podvržen slabostim kot vsak drug slehernik. Namesto glamurozne zvezdniške podobe se je torej uveljavila podoba avtentičnosti, zvezda je končno lahko bila takšna, kot v resnici je.

Paradoks takšne dozdevno neizumetničene podobe pa je naposled v tem, da je prav toliko reprezentacija, kot je bila prej skrbno negovana slepilna zvezdniška podoba. Tovrstna podoba, imidž ni čisto nič manj konstruirana, kot tista prej, pa četudi so klasični zvezdniki svoje nečednosti (seksualne afere, zlorabo drog) s pomočjo studiev poskušali prikriti, danes pa so redni obisk klinik za odvajanje od alkohola in tablet del zvezdniškega statusa igralca.

Pravo zvezdniško slepilo je tako veliko bolj v predpostavki, da smo se uspeli zvezdniške avre znebiti in da pred nami ne stoji zvezdnik, ampak navadni človek, tak, kot v resnici je. V tem poskusu približanja zvezdam navadnim ljudem je na delu tudi svojevrstna hipokrizija. Veliki zaslužki največjih zvezd že nekaj časa preprečujejo, da bi se lahko ti poistovetili s tegobami navadnih smrtnikov, če banalno dejstvo, da se morajo slavni igralci, kot je Brad Pitt, pred oboževalci zavarovati z visokimi zidovi, pustimo ob strani.

Resničnostni junaki

Paradigma zvezdništva, sploh ko gre za globalne fenomene, je v 21. stoletju doživela še dodaten obrat. Če so pred tem zvezdniški status lahko dosegli ljudje, ki so zanj vendarle morali pokazati določen talent, vložiti določen trud ali izkazati svojo požrtvovalnost, imamo danes opravka z množico instant zvezdnikov resničnostnih oddaj, ki jih je inavguriral in ustoličil Big Brother.

Instantno zvezdništvo temelji na tem, da lahko vsak izmed nas navadnih Zemljanov s tem, ko se izpostavi na nekem šovu v vseh svojih banalnostih, trivialnih karakteristikah, postane zvezda. Vsakdanje povprečnosti so danes dovolj za doseganje zvezdniškega statusa. Podobno kot pri avtentičnih zvezdnikih je tudi tu na delu slepilo prav v tem, ko se nam skrbno konstruiran videz »navadnosti« človeka predstavlja kot stvar sama. Ta prevara ima tudi politične implikacije, ko se takšno hipno slavo predstavlja kot ultimativno osvoboditev ali dokaz vsesplošne demokratizacije.

A zvezdništvo, kot ga ustvarjajo instant slavneži (tudi zaradi kratkotrajnosti takšne slave) ustreza predvsem kapitalskim interesom, kjer malo vloženih sredstev v oddajo prinaša velike dobičke. Zvezdništvo navadnosti, povprečnosti obenem nima druge moči, kot da afirmira obstoječi družbeni red.

K tiraniji avtentičnosti

Terorizem lepe, negovane podobe klasičnega Hollywooda je bil tako vendarle bolj dvoumen, kot se na prvi pogled zdi. Če je po eni strani zvezda prodajala ideologijo ameriških sanj ali mit o self made man (človeku, ki mu z lastnim trudom uspe v svetu), pa je v mnogih aspektih proizvajala pomembne družbene učinke. Ne le, da so zvezde ustvarjale modele lepote, uglajenosti, prek katerih je posameznik lahko transcendiral tudi svoj morda ne preveč glamurozni življenjski kontekst, pač pa so, denimo, liki močnih, poslovno uspešnih žensk (Bette Davis, Marlene Dietrich), pripomogli k uveljavljanju enakopravnosti žensk. K temu lahko prištejemo številne etične junake klasičnega Hollywooda, ki so proizvedli pomembna politična sporočila.

V nasprotju s tem tiranija avtentičnosti najprej prikriva predvsem to, da videz naravnosti, vsakdanjosti še kako ustreza ohranjanju obstoječega ustroja sveta. Pravzaprav nas sodobno instant zvezdništvo prepričuje predvsem v to, da ni več velikih idealov, idealnih modelov in da je potrebno zvezdniški sijaj najti v tem, kar pač imamo.

A težko si je predstavljati, da bo takšna ideologija avtentičnosti ali fenomen instant zvezdništva čez kakšnih petdeset lahko navdih za posnemanje, analizo, premislek ali zgolj nereflektirano čaščenje.