Vsi filmi Paula Thomasa Andersona so dobri in tak je tudi Fantomska nit (Phantom Thread), ki je nominiran za oskarja v šestih kategorijah.
Avtor plete zgodbo o modnem kreatorju in damskem krojaču, ki že ima svoja leta, in njegovi zvezi s 30-letno natakarico v Londonu v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Ugledni modni kreator Reynolds Woodcock je ekscentrik, ki kreira obleke za elitne sloje. Igra ga trikratni oskarjevec Daniel Day-Lewis, njegovo natakarico pa neznana, a v filmu odlična luksemburška igralka Vicky Krieps. Kreator živi sam in tudi z ženskami, a zdi se, da so te ženske – poleg vdane sestre in asistentke Cyril (Lesley Manville) – bolj kot partnerke njegove muze.
V iskanju navdiha po vožnji ob obali v neki kavarni spozna Almo, na videz preprosto in zapeljivo, ki postane nekakšna muza njegovih prihodnjih kreacij in marsikaj drugega – od služkinje do ljubice. Alma spominja na njegovo pokojno mamo, v katere senci poteka ta bizarna romanca.
Alma je najprej očarana nad njim, kmalu pa obupana. Reynolds je do skrajnosti predan svojemu delu, živi strogo po svojih pravilih, njegovih ustaljenih navad nič in nihče ne sme zmotiti. Za varen potek njegove rutine skrbi sestra, katere dolžnost je tudi pospremiti iz stanovanja njegova dekleta, ko ga začnejo dolgočasiti ali motiti njegovo sveto rutino. Ko se pojavi Alma, se zdi, da bomo videli še eno Reynoldsovo brezčutno krutost, toda pokaže se, da je Alma dorasla ekscentričnemu geniju in oseba, zaradi katere bo trpel.
Almo vse bolj motijo njegove samoljubnost, ekscentričnost in predanost delu pa tudi poniževanje vseh okoli sebe. Ona je sicer zaljubljena vanj, razume to predanost, pripravljena ga je sprejeti z vsemi njegovimi lastnostmi vred, toda ... Nenadejano pride do obrata, Alma dobi moč nad Reynoldsom, on pa ji to dopušča. Ona postane njegova upravljavka. Do tretjine je film nekako romantičen, v obratu in zaključku pa vidimo tisto, kar sugerira fantomski naslov.
Sploh kdo zmaga?
Fantomska nit ni ljubezenski film, kar Anderson kmalu nakaže, saj v ospredju ni romanca, ampak želja po gospodovalnosti in nadzoru v razmerju, ki sčasoma pride na dan tudi pri Almi. Ukvarja se z zapletenim odnosom dveh sociopatov in vprašanjem pozicije umetnika oziroma pozicije muze glede na umetnika ter visoke cene za tak mazohizem.
Njun posesivno-mazohistični odnos je ogrodje filma, ki se v nekem trenutku od zgodbe o obsedenosti v poklicu spremeni v resno melodramatično študijo zveze, v kateri sta se znašla dva različna človeka, ki jima ni jasno, kako jo upravljati. Ali zmaga ženski ali moški princip ali pa, nasprotno, oba izgubita v medsebojnem navzkrižju, si mora gledalec odgovoriti sam.
Tudi v tem Andersonovem filmu je glasba zelo pomembna, skomponiral jo je avtorjev dolgoletni sodelavec Jonny Greenwood, kitarist in klaviaturist Radioheada. Zvoki klavirja in violine, ki se prepletajo skozi celoten film, neopazno oblikujejo ozračje. Čudoviti sta tudi kostumografija in scenografija.