Od žgečkljive Sloge do kino oaze

Na Kolodvorski ulici 39 se je 15. oktobra leta 1923 odprl kino Ljubljanski dvor. Pod vodstvom podjetnika Petra Šumija se je začel razvijati v eliten kinematograf s programom, ki je privabljal prave cinefile.

V Jugoslaviji je odkril tržno nišo in konec šestdesetih je njegovo novo ime – Sloga – postalo sinonim za erotični kino. Ob sistematičnem ukinjanju mestnih kinodvoran v novem tisočletju je mestni kino Kinodvor ostal edina filmska oaza, zaradi katere se prihodnost ­kinematografske dejavnosti zdi svetlejša.

Več stvari se je v palači Ljubljanski dvor zgodilo prvič. Leta 1926 so tam zavrteli prvi film Metoda Badjure Odkritje spomenika kralja Petra I. v Kranju. Tam je bila maja 1929 tudi slavnostna premiera filma Erotikon z gostjo Ito Rino, v Ljubljanskem dvoru so izbrani Ljubljančani prvič slišali zvočni film, čeprav je bila naslednji dan premiera »radi tehničnih zaprek« odpovedana, lahko preberemo iz zbranega materiala ob obletnici. Prvi zvočni kino je nato konec februarja 1930 postal kino Matica. Tri leta pozneje, kot zadnji nemi kino v Ljubljani, pa se je v zvočni kino preobrazil še kinematograf na Kolodvorski.

Razvrat v dvorani

Verjetno najbolj zloglasno obdobje kina je povezano z novim imenom, ki mu ga je nadel novi upravitelj, Narodno železniško glasbeno društvo Sloga. Pod imenom Sloga je kino deloval kar 57 let. V času italijanske okupacije leta 1942 je bil v kinu uveden tako imenovani poljuben vstop k predstavam med 14.15 in 20.15. Predstave so potekale neprekinjeno, največ pa so gledalci morali odšteti za sedeže na balkonu.

Svoja takratna doživetja je v knjigi Prišleki opisal tudi Lojze Kovačič. »V kinu Sloga so od desete ure dopoldan do osmih zvečer vrteli filme … po dva skupaj; štiri ure … ko si prišel na sredo prvega, si ga gledal do konca, nato celega drugega in še začetek prvega … in potem si odšel ven. Italijani so sedeli z rajdo žensk v ozki dvorani … Objemali so se, se stiskali … razni glasovi, cmoki, šumi oblek so med predstavo prihajali iz senc stisnjenih dvojic … V nekaterih ložah, ki so bile zmeraj razprodane, ni bilo videti niti ene glave znad opaža. Tam so se menda oficirji ljubili z ženskami kar na stoleh …«

Razvrat se je torej najprej začel v dvorani, šele nekoliko kasneje se je preselil na platno. Po vojni so vrteli­ nemške filme s slovenskimi podnapisi, v petdesetih pa so na repertoarju prevladovale kriminalke in kavbojke. Vrhunec obiska je Sloga doživela leta 1956, ko je predstave obiskalo 782.000 gledalcev. S štirimi rednimi predstavami in matinejami v dvorani z več kot šeststo sedeži se neverjetna računica izide. Vrh kino obiska smo v Sloveniji dosegli leta 1959, ko je kinematografe obiskalo 17,2 milijona ljudi.

Ljubezen na platnu

Ko je v naslednjem desetletju obisk upadal, ni nihče slutil, da bo Sloga z novo žanrsko orientacijo spet vabila obiskovalce, ko se je preoblikovala v prvi erotični kino na območju tedanje države. Že leta 1972 je poskrbel za najbolj gledan film v Ljubljani (danski erotični film Mazurka v postelji, 1970), leta 1977 pa so Ljubljančane razveseljevale Grške smokvice (1977). Naslednje leto je z največ gledalci (60.454 obiskovalcev v slabih dveh mesecih) povedel film Cesarstvo čutil.

Eden največjih fenomenov v zgodovini ljubljanske kinematografije je postal trdoerotični film Strasti (1983), ki si ga je leta 1986 ogledalo 101.624 gledalcev. Raziskovalci filma vedo povedati, da je bil na programu kar štiri mesece in da so bile dnevne predstave razprodane v eni uri.

Po 57 letih obratovanja se je 8. junija 1992 kino Sloga zaprl in rodil se je Kinodvor, ki je bil odslej v lasti Mestne občine Ljubljana. Ob množičnem zapiranju mestnih kinodvoran je leta 2002 prostore kina prevzela Slovenska kinoteka, ki se je obvezala, da bo realizirala vzpostavitev novega umetniškega kina. Sledila je obsežna prenova dvorane, ki se je finančno pokrila z akcijo »prodaje« stolov, v kateri je okoli dvesto ljubiteljev filma za »svoj« stol odštelo tedanjih 39.000 tolarjev.

Obnovljeni Kinodvor je odprl vrata leta 2003, na predvečer osemdesete obletnice prvega odprtja, in svoje poslanstvo opravljal pet let, ko ga je novo vodstvo Kinoteke zaprlo za pol leta. Prvega oktobra 2008, ko je MOL pod svoje okrilje in polno jurisdikcijo prevzela kinematografijo, se je Kinodvor znova odprl z misijo postati več kot kino. Sledil je zgledom »event cinema«, ki namenjajo velik poudarek izkušnji obiska filmske predstave, podprti s posebnimi dogodki.

Leto praznovanja kina in filma

V tem duhu bodo s posebnimi dogodki z refleksijo preteklosti in s pogledom v prihodnost v Kinodvoru v sodelovanju s Slovensko kinoteko od danes do prihodnje jeseni proslavili leto kina. Praznovanje se začenja drevi z nemo češko klasiko Erotikon. Tudi Hladnikova Maškarada, ki bo na ogled v četrtek, je tesno povezana z zgodovino kina na Kolodvorski. Kljub očitni priljubljenosti erotičnega žanra je cenzurna komisija leta 1971 v tem filmu videla hudo pohujšanje in dovolila predvajanje šele tretje, »prečiščene« verzije, s pripisom: »Ni za otroke!« Izvirna necenzurirana različica je bila v kinu Sloga premierno prikazana šele leta 1982, dvanajst let po nastanku.

Posebno doživetje bo 24. oktobra tudi projekcija nove restavrirane izvirne 3D-verzije edinega filma, ki ga je Hitchcock posnel v omenjeni tehniki: Kliči M za umor. Za otroke in mladino, ki jim Kinodvorov program Kinobalon posveča posebno pozornost, bodo vrteli filmski klasiki Rdeči balon in Bela griva: divji konj.

Filmski program bo pospremila razstava o zgodovini Kinodvora, 24. in 25. oktobra pa se bodo na mednarodni konferenci filmski zgodovinarji in akademiki pogovarjali o vlogi in pomenu sodobnega kinematografa. Z razpravami si, kot je povedala direktorica Kinodvora Nina Peče, želijo »spodbuditi razumevanje slovenskega kulturnega (filmskega) okolja v perspektivi preteklega časa, da bi v današnjem vsakdanu lažje razumeli, zakaj ima Ljubljana tradicijo art kina in kako je vanjo smiselno vpeto tudi načrtovanje novega mestnega (umetniškega) ­minipleksa.«

Aprila bosta izšla tudi zemljevid in publikacija z več kot osemdesetimi lokacijami, kjer so se v Ljubljani vrteli filmi. Nekaj se jih je za Delo spomnil filmski raziskovalec Klemen Žun. Pred letom 1923, ko se je odprl Kinodvor, so Ljubljančani lahko redno gledali filme na približno desetih lokacijah, od prostora trgovine Borovo na Tavčarjevi, Slovenske filharmonije do bolj nekonvencionalnih mest za ogled filmov; hala A Gospodarskega razstavišča, ki je s 1724 sedeži v začetku šestdesetih obveljala za največje pokrito kinoprizorišče v Sloveniji. Filme so po vojni prikazovali tudi na Kongresnem trgu, kjer so namestili platno na pročelje stavbe Slovenske filharmonije.