Tiskane izdaje
New York - Še preden so v Los Angelesu razgrnili rdečo preprogo, je bilo jasno, da bodo oskarji 2018 prežeti s temo, ki se je akademija najbolj otepa - politiko.
Vprašanje ni bilo, ali bo politično vrenje del letošnjih oskarjev, temveč kako in kolikokrat bo pronicalo skozi nastope. Producenta prireditve Michael De Luca in Jennifer Todd sta na vse kriplje loščila sijaj in bleščavost, ki naj bi začarala Američane in jih odmaknila od vsakdanje politične razdraženosti. Noč, v kateri ameriška filmska akademija deli pozlačene kipce, je olimpijada filmske industrije, na kateri največji zvezdniki tekmujejo z najlepšimi nasmehi in najbolj uglajenimi oblačili ter občinstvu po vsem svetu ponujajo svojo zloščeno podobo. Hkrati je razpihnjena promocija najbolj razkošnih blagovnih znamk, ki ne prenaša najbolje aktivizma, ali kot pravi modni strokovnjak Lorenzo Marquez, agitiranje za politična ali družbena vprašanja je težko združiti z uhani za pol milijona dolarjev.
Kritiki desnice trdijo, da hollywoodski zvezdniki živijo v liberalnem mehurčku, toda po letu dni Donalda Trumpa v Beli hiši je psovka »hollywoodski liberalci«, s katero se konservativna Amerika otepa svojega notranjega nesoglasja med občudovanjem zvezdnikov in preziranjem njihovih naprednjaških stališč, postala skoraj medalja. Letošnji (in lanski) voditelj Jimmy Kimmel je večerno zabavo v svojem istoimenskem televizijskem šovu nadgradil s čustvenimi monologi, v katerih se satira objema z resnostjo, zbadljivke včasih umaknejo solzam, Američanom pa ponuja ne ravno lahkotne poglede na težave zdravstvenega sistema, strelskega nasilja in drugih globokih ran ameriške družbe. Producenta oskarjev sta pred nedeljskim večerom poskušala umiriti pričakovanja o vpletanju politike v njegov monolog, toda Američani so željni ostrine. Kimmlov kolega Jimmy Fallon je zaradi svoje apolitične zabavljaškosti zdrsnil na lestvicah gledanosti, na njihov vrh se je zavihtel Stephen Colbert s svojim neusmiljenim britjem norca iz predsednika ZDA.
Michael De Luca in Jennifer Todd sta loščila sijaj in bleščavost prireditve. Foto:
Robyn Beck/AFP
Predsedovanje šovinista in nadlegovalca žensk je rodilo gibanje #TudiJaz, ki se je uprlo zlorabam, številne zvezdnice so se združile v njegovi hollywoodski različici #ČasJePotekel in v začetku leta podelitev nagrad zlati globus odele v črno. Na oskarjih ne bo zapovedi o protestni barvi, predstavnica gibanja, filmarka Ava DuVernay, je dejala, da niso »protestno gibanje na podeljevanju nagrad«. Toda prav oskarji so morda najprimernejše mesto za protest proti ne samo zlorabam, ampak tudi položaju žensk v ameriški filmski industriji. Filmska akademija je še vedno klub belih moških, njeno volilno telo, ki izbira nagrajence, je še vedno pretežno belo (91 odstotkov) in moško (76 odstotkov).
Letos ni bilo Harveyja Weinsteina, zloveščega producenta, ki je serijsko zlorabljal igralke in kljub temu uspeval k hollywoodski kulturi molka. Umetnika Plastic Jesus in Joshua »Ginger« Monroe sta v bližini gledališča Dolby postavila pozlačeni kavč za avdicije z lutko Weinsteina, ki ima v roki kipec nagrade oskar. »V Hollywoodu je veliko občudovanja vrednega, toda hkrati je v njem podzemlje temačnosti, ki ga pometamo pod preprogo,« je dejal eden od avtorjev. Igralke so se ukvarjale z vprašanjem, ali se ustaviti ob Ryanu Seacrestu, poročevalcu televizije E! News. Seacrest je zadnji v vrsti slavnih, ki se srečuje z obtožbami o spolnih zlorabah (žrtev je bila domnevno njegova stilistka), tako kot mnogi med njimi jih je odločno zanikal.
Predsednikove zasluge
Letošnja političnost naelektrenost ob največji filmski prireditvi ima za sabo dolgoletno tradicijo voditeljev, podeljevalcev in zmagovalcev, ki so govornico pred kamerami vsega sveta uporabili za širjenje svojih sporočil. Pred tremi leti je Patricia Arquette pozvala k enakosti spolov tudi ob pisanju čekov, kar je pripomoglo k spremembi zakonodaje v Kaliforniji. Marlon Brando je leta 1973 na oskarje poslal Sacheen Littlefeather, ki ni vzela kipca, ampak je prebrala njegov protest proti odnosu do Indijancev.
Pet let kasneje je Vanessa Redgrave opozorila na položaj Palestincev, Richard Gere na Tibet, Michael Moore je 2003. žugal predsedniku Georgeu Bushu mlajšemu zaradi njegovega napada na Irak. Scenarist Dustin Lance Black je leta 2009 opozarjal na pravice istospolne skupnosti, še preden je Barack Obama javno oznanil, da podpira istospolne poroke.
Brez dvoma pa je pojava Donalda Trumpa kot političnega fenomena prinesla politični naboj v celotno družbo. Morda še posebno v svet zabave kot ventil za iskanje normalnosti.
