Pet tednov ... in življenje gre lahko spet naprej

Končno. Znana melodija, ki harmonično prepleta violine, viole, čelo, kontrabase in bobne ter jo zaključijo delikatni zvoki harfe. Tridimenzionalna mapa sveta, iz katere se pred našimi očmi kot iz zapletenega urnega mehanizma sestavljajo mesta, v katerih se bo odvila epizoda. Čas je za veliko vprašanje: kateri od glavnih junakov bo v osmi in zadnji sezoni Igre prestolov umrl prvi?

Igra prestolov, ki se na ameriške zaslone vrača v nedeljo zvečer, na naše pa brez podnapisov zgodaj zjutraj v ponedeljek in s podnapisi isti dan zvečer, je edina televizijska serija, za katero ne boste navdušili nikogar. Vsi jo že gledajo. In so še večji oboževalci kot vi. Ali vsaj tako trdijo. Vse, kar povprečen državljan lahko stori v zvezi z Igro prestolov, je, da se vdano pridruži krogu navdušencev, če v njem še ni, ter hitro tudi sam postane entuziast. Pridružiti se je treba, ker bomo sicer prihodnjih pet tednov ob vsaki družabni priliki videti dolgočasni, družbena omrežja pa se nam bodo vsako jutro zdela tuja kot Mars.

A meni je med sedmo sezono vseeno uspelo odkriti edino preostalo osebo v Ljubljani, ki Igre prestolov še ni gledala. Sedma sezona je mojo prijateljico, brez poznavanje zgodbe predhodnih šestih, povsem posrkala in prevzela. Zavidala sem ji. Pred njo je bilo prvo gledanje celotne serije, vse od prve epizode prve sezone. Gledala sem jo in si mislila: Še jo čaka odkritje incestuoznega razmerja med kraljevima dvojčkoma in odrezana glava Neda Starka. Še jo čaka najbolj šokanten televizijski množični pokol vrste glavnih junakov v epizodi Rdeča poroka. Še jo čakajo kastracija Theona Greyjoya in Sansina poročna noč. Tyrionov maščevalni uboj prešuštne ljubimke in lastnega očeta. Kraljeva potomka, ki jo pred očmi vesoljnega gledalstva zakurijo na grmadi. Pa tragična zgodba dobrodušnega velikana Hodorja. Puščica, ki prebode srce Rickona Starka. Petyr Baelish, ki končno dobi, kar si zasluži. Odsekana desna dlan najboljšega viteza v Westerosu. Daenerys, ki pomalica konjevo srce.




 

Zakaj brati knjige, če imamo TV

Seznam šokantnih dogodkov ter presenetljivih zapletov in razpletov, ki smo jih videli od leta 2011, ko je serija doživela svojo premiero, bi zlahka obsegal celoto tega zapisa. Toliko jih je, da se polovice verjetno sploh več ne spomnimo. Gledala sem svojo prijateljico, ki je s spleta vlekla vseh sedem sezon, in ji zavidala. Poznam veliko ljudi, ki so vseh sedem sezon pogledali večkrat. A vsi se strinjamo – nikoli ni kot prvič. Očaranost z Igro prestolov ni usmerjena zgolj v vprašanje, kaj sledi, ampak je povezana s spominjanjem vseh šokov, ki smo jih že prestali. Vsi lahko do potankosti podoživimo občutke, ki smo jih prestali, ko družine Frey, Tully in Lannister v konspiraciji na poročni večerji pomorijo skoraj vse člane družine Stark. Dolgo je veljalo, da imamo Igro prestolov radi, ker je pripravljena brezkompromisno v eni potezi iz zgodbe odstraniti vrsto glavnih junakov in njihovo smrt prikazati v podrobnostih. In to smrt družine, ki je do takrat veljala za centralno in so jo mnogi doživljali kot edino »dobro«, moralno vzvišeno. Vendar ali to pomeni, da serijo gledamo zgolj zato, ker nam zvišuje srčni utrip, stalno preseneča in se z ekscesi na vse pretege bori za našo pozornost?

Da nam je serija šoke lahko dovajala sedem sezon, je morala izvirniku marsikaj dodati, marsikaj drugega pa zreducirati, se skratka od njega distancirati, mu vdihniti novo življenje. Zgodbo ustvarjalci v grobem črpajo iz fantazijske sage Pesem ledu in ognja ameriškega pisatelja Georgea R. R. Martina. Prebrali so jo le redki oboževalci serije. In tisti, ki knjižno serijo ljubijo najbolj goreče, niso nujno tudi ljubitelji televizijske serije. Mnogi, ki smo se skozi knjige poskusili prebiti, smo ostali izgubljeni v gošči preštevilnih likov in junaških zgodovin. Zatekli smo se v poenostavljeno in vizualno bogato naracijo televizije, ki pa vendarle ohranja nekaj originalne kompleksnosti zgodbe, zaradi katere je treba tudi seriji izjemno zbrano slediti, če želimo uživati v vseh njenih referencah. Ljubitelji že tedne gledamo videe na spletu, da se spravimo v pravo razpoloženje in da si osvežimo spomin na podrobnosti, ki se v seriji vedno znova izkažejo za izjemno pomembne. Igra prestolov je morda prva serija v zgodovini televizije, ki se v svojem načinu pripovedovanja zanaša na binge-watching, gledanje večjega dela epizod ali cele serije v enem kosu, kot bi gledali film. Le s takim načinom gledanja bi v Igri prestolov ohranili popoln pregled nad dogajanjem.

Avtorji serije zagotavljajo, da je osma sezona nepreklicno zadnja. Tu se skriva odgovor. Ne, če bi v Igri prestolov res šlo le za šokantne zaplete in razplete, bi se lahko vlekla v neskončnost. Avtorji pa se trudijo, da bi nam prikazali pojasnljiv in razumljiv svet, v katerem za vsako potezo in vsakim dogodkom stoji človeški motiv.


 

Presenečenje: čaka nas veliko presenečenj

Uradni napovednik za osmo sezono še malo ni navdušujoč. Seveda, Igra prestolov ima tako visok potencial izpolnitve obljube o kratkočasenju, da napovednik ne rabi pokazati prav ničesar. Arya pred nečim beži. Flota bojnih ladij se približuje čezmorskemu cilju. Daenerys in Jon Snow složno jezdita obdana z vojaki, nad njima letijo kraljičini zmaji. Dramatična je glasba in dramatična je naracija v ozadju: »Naš sovražnik se ne utrudi. Se ne ustavi. Ne čuti.« Seveda trailer ničesar ne razkriva: poln je občih mest, namigov, scenografije, panoram, delcev, ki lahko sodijo v to ali ono zgodbo, človeških emocij, obrazov junakov, čez katere se razlivajo čustva, strah, osuplost, žalost, odločnost, maščevalna privoščljivost. Avtorji serije niso le mojstri televizijske naracije, so tudi mojstri hranjenja domišljije z drobci in mojstri ohranjanja skrivnosti. Težko predstavljivi napori so najbrž vloženi v to, da v javnost pred nobeno od sezon ni pricurljala nobena omembe vredna informacija o tem, kaj nas dejansko čaka. Zadnja epizoda osme sezone je v tem trenutku gotovo bolje varovana kot še tako temačna in potencialno nevarna državna skrivnost.

Jasno, napovedniku ničesar ni treba razkrivati. Vsi mogoči in nemogoči, verjetni in neverjetni scenariji so se že ali pa se pravkar odigravajo v naših glavah. Igra prestolov nas vabi k domišljijski igri, ki se jo lahko igramo sami ali s prijatelji. Kdo bo koga in kako ga bo? Kdo bo zavladal Westerosu in kako? Je bolje za nas, da spet trepetamo za življenja priljubljenih junakov? Bi se lahko kaj strašnega zgodilo Daenerys in Jonu Starku, zdaj ko sta se končno našla in postala ljubimca, ker še ne vesta, kar gledalci zdaj že vemo, da sta v resnici teta in nečak ... in posledično oba pretendenta v boju za železni prestol. Do katerega ima, mimogrede, bolj ali manj legitimno pravico še kakega pol ducata drugih kandidatov.

Pripravljeni smo na vse in že sedaj zadržujemo dih. Vprašanje je torej – nas Igra prestolov še lahko preseneti in preseneča v osmi sezoni, ko pričakujemo maksimum? Je kaj, česar nismo že predvideli in preigrali med možnostmi? Igra prestolov je edina televizijska serija, ki se je zares primorana končati, saj ni načina, kako bi lahko kar naprej hranila nenasitne apetite gledalcev in pri tem ohranjala prepričljivost. Ena od teorij je (v resnici je moja), da bi osma sezona lahko bila bolj osredotočena na človeško plat zgodbe, kot na nenehno dovajanje pretresov. Konec koncev je razvoj karakterjev ena od močnih strani serije in menim, da serija zares lahko preseneti le še po tej plati. Moja prognoza torej je, da bodo liki v zadnji sezoni postali najboljša ali najslabša možna verzija samih sebe.


 

Hladna modra svetloba v očeh oboževalcev

Bolj zanimivo od prebiranja uradnih novic producenta serije HBO in poskusa analize napovednika (na spletu je mogoče najti vrsto videov, ki analizirajo tako rekoč vsako od 3000 sličic v nekaj manj kot dve minuti dolgem napovedniku), ki je veliko bolj dolgočasen od domišljije povprečnega gledalca, je prebiranje teorij oboževalcev. Roko na srce, niti ustvarjalci serije niso tako temačni, kot so lahko oboževalci. Moja najljubša teorija, ob kateri so mi šli lasje pokonci že pred letom in pol po koncu prejšnje sezone, pravi, da je Nočni kralj v resnici Bran Stark. Ker ima Bran nadnaravne sposobnosti, med katerimi je sprehajanje v času, in ker bi se utegnil pomotoma sprehodil v telo prvega Belega hodca, medtem ko je poskušal Otrokom gozda preprečiti, da bi svojo prvo žrtev spremenili v živega mrtveca. Zveni logično, kajne? Bran bi s svojo sposobnostjo sprehajanja po preteklosti v resnici lahko igral izjemno pomembno vlogo v seriji – in celo zakuhal ali vsaj navdihnil številne dogodke iz preteklosti. Morda vkorakal tudi v glavo Norega kralja, da bi ga posvaril pred Belimi hodci, in povzročil, da je znorel?


Najbolj srce parajoča je seveda misel, da bo moral eden od incestuoznih junakov, Jon ali Daenerys (oba?), umreti. Medtem ko za Daenerys, ki je otrok incesta, hči brata in sestre (incest v Westerosu ni nič posebnega, raja ga sicer obsoja, a videti je veliko bolj dopusten, kot je v našem svetu), ugotovitev, da spi s svojim nečakom, verjetno ne bo kak strašen šok, je pričakovati, da bo pretresla asketskega moža časti, kakršen je Jon Snow. Ena od teorij pravi, da bo Jon v želji, da reši kraljestvo živih, ubil Daenerys, saj mu bo to dalo posebno moč, kakor pravi starodavna prerokba. Kaj natanko pravi prerokba? Da bo svoj mogočni meč aktiviral tako, da ga bo zaril v prsi ljubljene. Morda je veliko vprašanje osme sezone: se je sploh mogoče izogniti grenko-sladkemu koncu? In kako si ustvarjalci predstavljajo konec serije, ki nas bo pustil vsaj malo potešene? Srečnega konca ne moremo pričakovati. Če ga, nismo pozorno spremljali prvih sedmih sezon.

Tretja teorija: Arya v uradnem napovedniku pred nekom v smrtnem strahu beži, in to v grobnici svojega domačega gradu Winterfell. Kaj bi bilo lahko tako strašnega, da neustrašna bojevnica in hladnokrvna maščevalka pokola svoje družine ne more poseči po svojem meču in se s tem spopasti? Morda beži pred lastnimi sorodniki, ki so vstali med žive mrtvece, denimo pred brezglavim truplom Neda Starka. Neka druga teorija pravi, da bo nepriljubljena Cersei umrla pod roko mlajšega brata. Bi to lahko storil prav njen brat dvojček in ljubimec Jaime? Je mogoče, da je največji spletkar v kraljestvu Petyr Baelish še živ? In kakšna je usoda pankrtskega kraljevega sina Gendryja Baratheona?

​
 

Sezona miru?

Igra prestolov je načela veliko zgodb in nam zastavila veliko vprašanj. Avtorji v šest epizod, ki so preostale, zanesljivo niso stlačili odgovorov na vsa. Zato je morda čas, da od detajlov preidemo k veliki sliki, ki zadeva nas in naš svet. Ja, Igra prestolov je televizijska serija, ki se gleda kot deseturni film, in si drzne povedati to, česa si večina filmov ne: dobro ne zmaga vedno. In tudi ko zmaga, lahko povzroči mnogo zla. Če nas res čaka katarzično zadovoljiv konec ali pa celo zmaga dobrega, bo tako zgolj po naključju. Ker pač tako mi kot avtorji serije vemo, da v življenju kdaj zmaga dobro, drugič zlo. In za vsakogar je dobro in zlo kaj drugega. In v Igri prestolov ni nič nikoli črno-belo, nihče ni le dober, nihče le slab.

Glavni boj osme sezone se bo, vemo, bil med kraljestvoma živih in mrtvih. Beli hodci, ki že tisočletja predstavljajo strah in trepet ljudi, so se v sklepnem prizoru sedme sezone prebili čez veliki ledeni zid. Opremljeni so z enim od ubitih zmajev Daenerys. Ko smo gledali, kako mu je v očeh posijala ledena modra luč, ko ga je poglavar Nočni kralj obudil med žive mrtve, smo se vsi strinjali: Sedaj je dober čas za paniko. Če nič ni črno-belo, potem tudi ledeni zombiji Beli hodci, ki Westerosu grozijo z večno zimo, niso glasniki ultimativnega brezciljnega zla, pač pa lik, ki nemara v seriji ostaja največja uganka in bega tudi youtube analitike. Kdo so in kaj hočejo? Če se v Igri prestolov vsi človeški junaki borijo za moč, čast ali bogastvo, bi bil čudovit zasuk, če bi se izkazalo, da se prav vojska zmrznjenih strašil bori za nekaj – plemenitega?

Kakorkoli, če ne bo prišla zima, bomo vse izvedeli. Pet tednov, šest epizod. Življenje gre lahko nato naprej. Igra prestolov pa nas lahko preseneti le še s sezono miru.