Piran kot slovenski Hollywood

Poklon filmski prestolnici: Piran v filmu je razstava o pionirskih in zlatih časih filma, ki so temelj tudi današnji produkciji.

Objavljeno
14. oktober 2014 22.52
Boris Šuligoj, Koper
Boris Šuligoj, Koper

Piran – Piran je najbolj privilegirano mesto slovenske filmske industrije. Zaradi spleta različnih okoliščin je v njem nastalo največ slovenskih in še posebno koprodukcijskih filmov. Od pionirskih časov slovenskega filma se je Piran s postavitvijo ateljeja Vibe filma na Fornačah leta 1959 začel spreminjati v slovenski Hollywood. Spominu na zlato filmsko obdobje je posvečena velika razstava Piran v filmu, ki so jo nocoj odprli v Mestni galeriji Piran.

Poklon filmskemu Piranu obuja čase, ko so se po piranskih ulicah sprehajali filmski zvezdniki svetovnega formata: Orson Welles, Marcello Mastroianni, Peter Ustinov, František Čap, James Mason, Yves Montand, Maximilian Schell, James Coburn, Sam Peckinpah, Klaus Kinski, Stewart Granger, Simone Signoret, Alida Valli, Senta Berger, Alberto Lattuada, Alberto Sordi, George Hamilton, Rex Gildo, Arne Mattsson in še vrsta drugih, morda tudi pozabljenih.

»V času, ko so koprodukcije najbolj cvetele, so nastajali najboljši slovenski filmi. Izkušnja s koprodukcijami je edinstvena in poučna še za današnji čas,« pravi Majda Širca, avtorica zamisli o dokumentarni razstavi, ki je sestavljena iz več delov (filmski, fotografski, arhivski in dokumentarni). Prinaša tudi izjemen katalog, v katerem je popisan pomemben del slovenske filmske zgodovine s popisom približno 50 pretežno slovenskih in koprodukcijskih filmov ter predstavitvijo 90 pretežno tujih filmov, ki so nastajali v Piranu od sredine petdesetih let 20. stoletja do leta 2010.

Piran »odkril« František Čap

Vse se je začelo s filmom Irena v zadregi (leta 1953) oziroma Grehom (leta 1954) v režiji Františka Čapa, ki ga je v Slovenijo povabil Branimir Tuma. S Čapovim prihodom se je zgodil ustvarjalni presežek in hkrati prve izkušnje o tem, da je film lahko tudi posel.

»Filmske ekipe z vsega sveta so rade prihajale v Slovenijo, še najraje v Piran. Prihajali so zaradi neokrnjene narave, dobre geografske lege, morja, zaupanja vredne delovne sile, finančnih ugodnosti in dobrih izkušenj. Slovenski film pa je spoznaval sodobno filmsko tehniko, pridobival znanje, Jugoslavija je celo služila devize,« pojasnjuje Širca, ki ji je s pomočjo bančnikov uspelo preračunati, da je leta 1962 Filmservis prejel v današnjem denarju približno 3,5 milijona evrov (toliko znaša letna produkcija za filme tudi danes), koprodukcije pa so k temu znesku navrgle še danes nepredstavljivih 14 milijonov evrov zaslužka. Samo tisto leto so delali 12 filmov. Vizionarski direktor Triglav filma Branimir Tuma je uvedel štipendije, najel vrsto domačih avtorjev in iz tujine vabil najbolj izkušene, da so prenašali znanje in filmsko slavo.

Gimnazijci statirali, namesto da bi hodili k pouku

V katalogu je poleg filmografije predstavljenih veliko dokumentarnih dejstev, ki jih je avtorica črpala iz Slovenskega filmskega arhiva, arhiva RTV Slovenije, Viba fima, Slovenske kinoteke, iz številnih pričevanj predvsem Demetra Bitenca, Ivana Marinčka in Ljuba Strune ... Predstavljeni so dokumenti, filmski plakati, fotografije s snemanj, podatki iz časopisov in anekdote številnih filmskih ustvarjalcev, ki jim je postal Piran (in Fornače) drugi dom. V katalogu Majda Širca v polemični kritiki med drugim rehabilitira Čapov Naš avto, v katerem avtorica vidi vrednote, ki jih filmski kritiki iz leta 1962 niso znali ali hoteli videti.

Med zanimivejšimi anekdotami je, kako so sredi šestdesetih let piranski gimnazijci zaradi statiranja lahko bili teden dni brez pouka. Na razstavi je tudi posebna knjiga, v katero bodo obiskovalci lahko vpisali svoje spomine, izkušnje in anekdote, knjiga bo po več mesecev trajajoči razstavi predmet študije in vir dodatnih podatkov, saj se veliko zanimivih dejstev iz zgodovine slovenskega filma izgublja.

V zapuščenem Viba studiu zvoni telefon

Sestavni del razstave o slovenski filmski dediščini v Piranu so fotografska razstava, videoinstalacija in videoprojekcija Nasvidenje, Piran. Z njo trije fotografski avtorji (Kaja Brezočnik, Primož Lukežič in Lev Predan Kowarski) predstavljajo svoje fotografske interpretacije skrivnostnega in mogočnega zapuščenega ateljeja Vibe filma na Fornačah, ki ga je ministrstvo za kulturo že dvakrat neuspešno prodajalo. Kristina Ravnikar pa je o tem ateljeju posnela film. Gre za samevajoče in propadajoče prostore nekdanje tovarne, v katerih so še danes številni filmarski rekviziti in celo kostumi. Prostori niso več dostopni javnosti zaradi statične negotovosti. Sredi snemanja filma je v njih celo zazvonil stacionarni telefon, na katerega je klicalo eno od telekomunikacijskih podjetij, je z zanimanjem povedala Kristina Ravnikar, avtorica videoinstalacije in filma. Še leta 2010 je tukaj Goran Vojnovič posnel delček filma Piran Pirano in samo vprašanje je, kaj bodo s tem dragocenim objektom storili lastniki in piranska občina.