Tiskane izdaje
Jožko Rutar, direktor Slovenskega filmskega centra, je v uvodniku v katalog zapisal, da ima letošnji festival »nekoliko nehvaležno vlogo, saj sledi lanskemu, zelo uspešnemu, ki ga je zaznamoval izredno kvaliteten in pester program celovečernih igranih filmov«. Ker je festival načeloma nekaj veselega, to ne pomeni, da bomo že zdaj na začetku žalostni.
Res je seveda, da dajejo vsakemu festivalu ton igrani celovečerci, produkti torej, zaradi katerih sploh hodimo v kino in zaradi katerih predvsem deluje mašinerija, ki se ji pravi kinematografija.
Zato imajo festivalski celovečerci alibično strukturo; zaradi njih pridejo na festival tudi vsi drugi filmski formati in žanri, pa tudi dogodki, ki tako ali drugače podpirajo produkcijo, od marketinških do posvetovalnih.
A Festival slovenskega filma (FSF) je kot tipičen nacionalni festival vendarle specifičen (zelo primerljiv s starejšim in sosednjim puljskim). Bistveni niso tržni učinki, prav tako ne meritve umetniških dosežkov (čeprav je sledenje pomembno), pač pa evidenca celoletne produkcije, se pravi pregled vsega filmskega, kar je bilo ustvarjeno pod okriljem ali s sodelovanjem Slovenskega filmskega centra, ki je, logično, tudi producent festivala.
Dejstvo, da so vsi filmi razdeljeni na tekmovalni in netekmovalni program (tretja kategorija, v katero so zajeti produkti in dogodki, ki v nobenem primeru ne morejo biti izpostavljeni tekmovanju, je spremljevalni program), vnaša v to celotno dogajanje potrebno selektivno urejenost in preglednost.
Vseh novih filmov – torej tekmovalnih in netekmovalnih, profesionalnih in študentskih, igranih, dokumentarnih in animiranih, za odrasle in otroke – je letos na festivalu, če smo prav prešteli, štiriinosemdeset. Ob njih je še peščica starejših filmov, ki dopolnjuje predvsem programe za otroke in mlade.
Lokalno povezovanje
FSF je torej razmeroma veliko podjetje, ki bi si zaslužilo primerno število odjemalcev, se pravi poleg profesionalcev, ki pridejo ali prihajajo v Portorož iz Ljubljane (tako pač je), tudi prebivalce iz gostiteljskega Portoroža.
A to je že druga zgodba, v zvezi s katero lahko v katalogu preberemo optimistično intonacijo festivalskega direktorja Igorja Prassla, ki opravlja to funkcijo drugo leto: »Naš pogoj za nadaljnje delo lani zastavljenega koncepta je bil, da se lokalna skupnost še tesneje vključi v organizacijo najpomembnejšega nacionalnega filmskega dogodka, in z radostjo smo sprejeli zavezo občine Piran za dolgoletno sodelovanje ...«
Seveda je, kar zadeva dolgoročnost, treba začeti pri šolski mladini in filmski vzgoji, o čemer v nadaljevanju govori direktor, toda Portorož kot izrazito turistično mesto, ki septembra še ni izpraznjeno, bi morda z ustrezno promocijo lahko za festivalski obisk storil več. Avditorij je dovolj velik prostor, da bi tudi število občinstva lahko pripomoglo k večji pomembnosti festivala.
V tem smislu je spodbudno poročilo s tamkajšnje ponedeljkove tiskovne konference, ki sta se je udeležila tudi piranski župan Peter Bossman ter direktor Avditorija Marko Česnik. Na njej so govorili tudi o lokalnem povezovanju. Da ne gre zgolj za protokolarno gesto, morda potrjuje novica, da bo občina Piran letos pokroviteljica nagrade za najboljši film po izboru občinstva, Avditorij pa festival soustvarja kot koproducent, karkoli to že pomeni.
Dokumentarci in dokumentaristki
Tudi ponudba dokumentarcev je letos skromnejša. Najbrž ne tipamo popolnoma v temi, če omenimo dolgometražnike Polmesec med plankami Žige Virca (na temo džamije in Slovenija), Kaj pa Mojca? Urše Marn (o vlogi žensk v slovenskem filmu), Mama je ena sama Mihe Čelarja (slovenski arhetip mučeniškega materinstva), Premiki v obljubljene dežele Mihe Ermana (o migracijah v sodobni družbi), Boj za Siniše Gačića (o protestnih dogodkih pred ljubljansko Borzo leta 2011), Živeti kamen Jurija Grudna (odnos med Kraševcem in kamnom) in Ples z Marijo Ivana Gergoleta (dokumentarec, ki se je že izkazal na pravkar končanem beneškem festivalu, pripoveduje pa o 90-letni argentinski plesni učiteljici Mariji Fux; avtor, Tržačan Ivan Gergolet, je slovenskega rodu, film pa koprodukcijski).
Tudi v netekmovalnem delu programa sta se znašla dva dolgometražna dokumentarca, ki vzbujata radovednost, v obeh primerih gre za žensko delo: Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, naslov pove dovolj, je dokumentarec Maje Weiss, Čas za improvizacijo pa je film o ne samo domačem jazzovskem prizorišču in je prvenec novinarske kolegice iz Delove hiše Tine Lešničar. Posebno, a zmeraj vznemirljivo poglavje so študentski filmi, ob katerih se je pač mogoče približno poučiti, kako kaže slovenskemu filmu v prihodnje.
Beseda o filmu
Da bo predstava o štiridnevnem dogajanju kolikor toliko celovita, omenimo še vsaj dve okrogli mizi, ki vzbujata pričakovanje. Prva bo jutri in bo vrtela besedo o Visokošolskem izobraževanju na področju filma in AV dejavnosti v Sloveniji, druga, v petek, pa bo pod naslovom Slovenski filmi v boju za mednarodno pozornost govorila o promociji domačega filma. FSF se bo končal v nedeljo, vesne pa bodo prišle na spregled in tudi daleč naokrog že v soboto zvečer.
Oglejmo si, samo informativno seveda, celovečerne igrane filme, ki so, kot rečeno, dika vsakega festivala, tudi nacionalnega. Letos so takšni štirje (lani šest). Nocoj bo po otvoritveni slovesnosti na vrsti prvi med njimi, Pot v raj. Avtor je mladi Blaž Završnik (1984), diplomant arhitekture, zdaj pa študent AGRFT.
Pred dvema letoma je v Portorožu prejel vesno za najboljši kratki film Nad mestom se dani. Završnik je tudi scenarist, Pot v raj deklarirajo poročevalci kot romantično komično dramo, a tudi kot romantični road movie, pri čemer je cesta morje, prevozno sredstvo pa jadrnica.
Na njej sta fant in dekle (Klemen Janežič, Ajda Smrekar), na začetku, kakor je razbrati iz kataložno okleščenega sinopsisa, nesrečna, na koncu čisto drugačna. Kdor je hotel, je lahko videl ali prebral, da se je imela ekipa na snemanju lepo, ampak redkokdaj je glede tega rečeno drugače.
Jutri zvečer bosta na programu drugi in tretji celovečerec. Prvi je Drevo Sonje Prosenc (kulturologinja, novinarka, ki je vstopila v film skozi grafično oblikovanje), očitno gre za družinsko dramo, v kateri »zatočišče počasi postane ječa«; med igralci sta na prvem mestu omenjena Katarina Stegnar in Jernej Kogovšek.
Drevesu bo sledil novi film Janeza Burgerja Avtošola (in pred njim še njegov kratki film Sprava). Burger je zdaj že skoraj veteran, v slovenski filmariji je od leta 1999, ko je posnel vsem znani film V leru, Avtošola je njegov četrti celovečerec. Scenarij je napisal (ne prvič) skupaj z Ano Lasić.
V bistvu gre za televizijski film (tudi producent je TV Slovenija); kot kaže sinopsis, se znajdemo v aktualni tajkunski zgodbi, ki pa »ponuja tudi vrsto toplih in zanimivih medčloveških razmerij«. S tem pa najbrž ni rečeno, da je na delu ljubezen do tajkunstva; v glavnih vlogah sta Gregor Čušin in Maruša Majer.
Največ se je doslej slišalo o novem filmu Vinka Möderndorferja Inferno. Avtor je, kot smo navajeni iz vsega njegovega dela, tudi tokrat aktualističen in angažiran. Gre za socialno izostreno, prizadevajočo zgodbo o mladi družini (v glavni vlogi sta Marko Mandić in Medea Novak), starša sta brez službe in možnosti znosnega preživetja.
To je avtorjev tretji celovečerec, in če vemo za Predmestje in Pokrajino št. 2, si ni težko predstavljati ne temeljne intence in ne ekspresivne forme, pa seveda tudi tega ne, kakšen je sodobni pekel. Vse ostalo bomo videli v petek.
