Tiskane izdaje
S filmskim skladateljem Jamesom Newtonom Howardom smo se srečali pred kratkim, saj je v letu 2012 naredil kar štiri filme. Njegova filmska glasba je pravkar izzvenela v filmu Sneguljčica in lovec, omeniti velja tudi njegov skok v svet filma prek popularnega Batmana.
Naredil je glasbo za film Vitez teme (2008), ki ga je režiral Christopher Nolan. Sicer je sooblikoval tudi filme režiserja M. Night Shymalana (Vas ob gozdu, Nezlomljivi, Znamenja, Šesti čut), naredil izredno čutno partituro za ljubezensko zgodbo Princ plime (1991, Barbra Streisand), glasbo za veliko filmsko dramo Živi (1993, Frank Marshall) ter psihološko grozljivko Lovec na sanje (2003, Lawrence Kasdan). Je osemkratni nominiranec za oskarja za filmsko glasbo, še najbližje mu je bil leta 1993 s partituro za film Begunec (1993, Andrew Davis).
Tokratna glasba za film Bournova zapuščina je pravzaprav nekakšen hommage temu, kar smo slišali v filmu Bournova identiteta (2002, Doug Liman, glasba John Powell). Čeprav ne citira Powella, se približa njegovim glasbenim idejam. Tedaj je bil Jason Bourne (Matt Damon) uganka sebi in nam, po desetih letih in treh filmih pa smo se že skoraj navadili, da ga Cia ne mara povsem. Tej ideji sledi tudi četrti film, vendar nam ponudi še nekaj dodatnih akcijskih, rokohitrskih in logičnih zapletov - predvsem kar zadeva »program« agentov. V ostalem pa ne preseneča. James Newton Howard je naredil partituro iz petindvajsetih delov, dolgo dobro uro.
Naslovna tema Legacy je sestavljena iz dveh preprostih elementov - ležečega basa, ki daje barvo in osnovno »noto« filmu, ter melodičnega loka, ki se počasi pne v vse bolj ritmično artikulirane fraze, kot bi odpirali neznana vrata in opazovali, kaj je za njimi. Glasbeno-filmski elementi, ki sledijo, so nekakšno muzikalno nadaljevanje tega, kar nam Howard ponudi v prvem srečanju s partituro. Filmska pripoved se vse bolj razpleta in hkrati zapleta - partitura ima naslov Drone. Njena simfoničnost je le navidezna, vodi jo temna orkestracija, dejansko gre bolj ali manj za pulzatorski učinek, ki filmske like poganja v vrtinec nepreglednosti identitet. Ideja zgodbe je pričakovana: ko so v igri visoka politika, interesi te ali one države in vrtoglavi finančni vložki, prav prikrivanje identitete poganja svet. Kot premor po hitrosti je v film dobro postavljen glasbeni del You Fell in Love - romantična kompozicija, ki se v ozadju ne more otresti barve tega filmskega žanra - kriminalne drame in akcijske zmešnjave.
Tudi del NRAG se ponaša z idejo s samega začetka, pomemben pa je predvsem zato, ker vodi v bolj izenačeno glasbeno misel Over the Mountain. Čeprav je kratka, pulzivna ideja okarakterizira Aarona Crossa (Jeremy Renner). Za protiutež je rockovsko obarvana partitura Program Shutdown, ki v glasbi, tonih in zvokih razkriva tisto, kar se na platnu ne pokaže: izumetničen svet dogovorov, zank in trikov ene in druge vpletene ideologije. Kdo ima pravzaprav pravico stisniti na gumb in ukazati, kdaj je stvar dokončna in končana? Nihče - dokler niso vsi mrtvi. Zato je tukaj glasbeni del They're all Dead. Čeprav je podoben nekakšni kontemplaciji, se (tudi v filmu) izkaže za glasbeni credo filmske pripovedi. Trda ritmika drugega dela te kompozicije ni le poudarjanje stanja in reševanja konflikta, temveč gesta, ki bi lahko imela poanto vseh teh nadaljevanj - kako preživeti.
Pri analiziranju te partiture smo na delno spolzkem terenu, saj se v njej pojavljajo glasbeno-ritmične zanke, s katerimi Howard »maši« filmsko dogajanje, v glasbenem smislu pa dodaja zvočno kilometrino. Eden takšnih delov je Doctor of What?, za katerega po glasbeni plati ne moremo priseči, da ga film potrebuje, saj ponavlja stare glasbene štose. Ob tem se partitura You Belong Here spremeni v apoteozo filmske igre, v kateri se skladatelj skozi glasbeno misel v dobri minuti podpiše pod vse, kar bi bilo za film dovolj. Precej ostalih enot (Manila Lab, Aaron in Chicago, Chem Talk) je variacija osnovnega glasbenega stanja, kar sicer lahko dobro učinkuje na poslušanje partiture v celoti, v filmu pa se izgubi. Predvsem zato, ker velikokrat slišimo enako z istim, ponovno povedano malo drugače.
Po glasbeni plati film identificira še Magsaysay Suite, sunkovita glasbena kompozicija, smiselno in pričakovano impulzivna, vendar domiselno zaokrožena in samostoječa. Ob partituri Newtona Howarda v filmu slišimo še skladbe Cleaning This Gun (Rodney Atkins), Patcha (Mocha Girls) in pričakovano Extreme Ways (izvaja jo Moby - Richard Melville Hall, potomec ameriškega pisatelja Hermana Melvilla, avtorja zgodbe Moby Dick). Sicer je prav ta skladba vedno prisotna na zaključnih napisih vseh »Bournovih« filmov.
Mitja Reichenberg, skladatelj, pedagog, teoretik filmske glasbe
