Tiskane izdaje
Na otvoritvenem večeru v sredo ni bilo dolgih govorov, pa tudi brez politikov, če odštejemo piranskega župana Petra Bossmana, je šlo.
Začetek festivala sta pozdravila oba direktorja, Slovenskega filmskega centra in Festivala slovenskega filma, torej Jožko Rutar in Igor Prassel, župan-gostitelj pa se je pohvalil, da je občina s festivalom sklenila tripartitno pogodbo, ki razširja sodelovanje.
In sodelovanje je tudi tisto, kar zdaj utečeni portoroški festival, poleg več organizacijskega denarja seveda, najbolj potrebuje. Namreč sodelovanja ljubljanske in domače publike; za zdaj pač tako, da smo festivalski gledalci predvsem Ljubljančani, tako ali drugače povezani s filmom, plus feni določenega filma, še zlasti če je v njem ufilmljeno neko lokalno okolje.
Župan se je sicer pošalil, da se festivalski Ljubljančani nahajamo v najlepši slovenski občini, ampak nič bi ne bilo narobe, če bi tudi prebivalci najlepše občine vedeli za največji in edini slovenski filmski festival.
Piran nekoč in danes
Med dvema uvodnima kratkima filmoma pred premierno projekcijo prvega festivalskega celovečerca se je najprej odvrtela miniaturna filmska elegija Nasvidenje, Piran! Avtorica Kristina Ravnikar je v njem pokazala zdaj razpadajoči nekdanji filmski studio, v katerem se je pred desetletji na veliko snemalo, tudi koprodukcijske filme.
Med zapuščene stene je postavila tri še žive pričevalce iz tistega časa, ki jim je bil studio kot drugi dom, to so Ljubo Struna, Ivan Marinček in Demeter Bitenc. Kar stali so tam sredi praznine in se čudili, mi pa z njimi,kakšno razdejanje lahko opravi čas – in še kdo seveda. Skratka, kar se filmske reputacije tiče, je imela piranska občina že slavnejše čase.
Drugi kratek film, Vašhava, je iz produkcije trboveljske skupine EN-KNAP, posnel ga je njihov hišni avtor Sašo Podgoršek, gre pa za slovo te skupine po petnajstih letih od legendarnih Trbovelj. Sugestivna gibalna ekshibicija in staroindustrijska rudniška scenerija.
A gledalci so seveda prišli predvsem zaradi prvega od štirih letošnjih igranih celovečercev. Pot v raj Blaža Završnika, seveda prvenec, je v celoti delo mlade ekipe. Mlade po duhu in mlade po sižejskih spretnostih. Filmu se na vseh koncih in krajih pozna, da ga je bolj kot ustrezen proračun poganjala improvizacija in bolj kot velika izpovedna nuja entuziazem.
Gre za freudovski obračun z »očetom«: na poti proti morju (izjemno čast je doživela prva slovenska vetrna elektrarna, tista pri Senožečah, komaj so jo postavili, pa je že zaigrala v filmu) se srečata on in ona; Žaku (Klemen Janežič) starša pravkar umreta v prometni nesreči, Lučka (Ajda Smrekar) pa se po težkem obdobju depresije, v katero jo je pahnila pretirana poslušnost staršem, odloči, da ne bo več pridna deklica. Kar se jima dogaja namesto porednosti (na majhni jadrnici njegovega očeta), je podoživljanje travm, lulanje v morje in kuhanje makaronov.
Konec je odprt, napotita se vsak v svojo smer in čeprav nihče ne ve, kam, je jasno, da ju utegne znova potegniti skupaj. Kakšne velike globine v tem skoraj mladinskem filmu ni, je pa simpatična širjava neobveznih razgledov na svet.
Seveda se je težko iznebiti vtisa, da gledamo slab remake slavnega Linkaterjevega filma Pred zoro iz leta 2004 (tudi naša igralca sta na daleč in zlasti ona podobna Julie Delpy in Ethanu Hawku), prvega dela zdaj že kompletirane ljubezenske trilogije, a ščepec »romantike«, kakršna je lahko vezana samo na rano mladost, se na poti v Završnikov raj vendarle ni čisto do konca izgubil.
Bosanci so izgubili džamijo, kamen pa ima dušo
Včerajšnji prvi dan je prinesel tudi (vsaj) dva zanimiva dokumentarca. Prvega je posnel Žiga Virc (tisti, ki je prestrašil Italijane z udarno ideološko parodijo Trst je naš). Polmesec nad planikami je film o Bosancih v Sloveniji in sploh o sto let dolgem razmerju med obema narodoma.
Izhodišče je džamija, ki so jo postavili junaški Bosanci s soške fronte v Logu pod Mangartom leta 1916; danes pričajo o njej samo še fotografije. Vircu ne gre za celovit sociokulturni prikaz, zadostuje mu drobno antropološko paberkovanje med Alpami in Sarajevom.
Živeti kamen pa je dokumentarec Jurija Grudna; pripoveduje o kraških kamenarjih, kot bi rekel Župančič, o njihovem odnosu do kamna in o kamnu samem po sebi. Če se zdi komu misel, da ima kamen dušo, smešna, se bo ob ogledu tega skrbno narejenega filma morda spreobrnil.
