Tiskane izdaje
Tri dele do konca sezone smo končno dobili nekaj zanimivega. Že zaključek prejšnjega dela je napovedal napet začetek z jutranjim soočenjem ob kavi.
Nekdanji (skorumpiran in zapit) kriminalist Velcoro (Colin Farrell) je namreč izvedel, da je pred leti v maščevanju za posilstvo svoje žene ubil napačnega človeka in se odpravil na vrata gangsterja Franka Semyona, ki mu je takrat dal namig glede storilca in za katerega je posledično pričel delati.
Neprijeten in napet pogovor ob jutranji kavi, pri katerem je slon v sobi človeško truplo, zbudi asociacije na slavno sceno v Šundu, vendar se ponovno izkaže, da druga sezona Pravega detektiva nima smisla za humor. Vse je v natančni montaži z ostrimi rezi in dialogih, kjer besede komaj zadržujejo prvinski bes govornikov, ne morejo pa ustaviti filozofske debate, ki v svojem bitu izprašuje večno vprašanje razmerja med vzgojo in naravo.
Kljub temu scena ostane prizemljena in groba, in podobno velja tudi za kavo, ki jo pijeta; črna, iz filtra, ne pa neka »fina mešanica za sladokusce«, ki jo Quentin Tarantino ponudi svojima gostoma v Šundu.
Kava rodi čustva
Iz tega napetega soočenja se razvijeta dve presenetljivo pristno čustveni sceni. Frank odide do vdove umorjenega sodelavca, da jo potolaži in ji preda zajetno kuverto denarja, nakar se odloči pogovoriti še z njenim sinom. Čeprav smo pet delov gledali Franka, kako gradi zmeraj trši in bolj smrtonosen oklep, je njegov preobrat v pristnem, čustvenem pogovoru, s katerim ne le potolaži fanta, temveč mu da volje in zagona za življenje, prepričljiv in prikaže globino lika kot tudi Vaughnovo igralsko sposobnost.
Prizor iz 6. epizode Pravega detektiva. Foto: 2015 Home Box Office, Inc. All rights reserved.
Tema pogovora je nadaljevanje dihotomije med vzgojo in naravo, kar je tudi osnovni motiv, ki ga ima Velcorov pogovor s sinom. To pot se dejansko trudi, a ga to privede le do ugotovitve, da bi fantu bilo bolje brez njegovih jalovih poskusov vzgoje.
Široko zadete oči in oster nož
Kot pove ime serije, gre za detektivko in čeprav so medosebni odnosi pomembni, je fokus tudi na policijskem delu. Preostala dva glavna junaka, policista Bezzeridesova (Rachel McAdams) in Woodrugh (Taylor Kitsch) sta konec prejšnjega dela odkrila prizorišče umora v gozdni lopi v bližini vile, kjer naj bi se prirejale orgiastične zabave za petičneže. Hitro sta prizemljena, saj jima lokalna policija odvzame primer in nič ne kaže, da ga bi kdo želel raziskati.
Taylor Kitsch. Foto: 2015 Home Box Office, Inc. All rights reserved.
Bezzeridesova se tako odpravi preveriti te zabave na lastne oči in se vtihotapi na eno kot prostitutka. Tukaj ponovno kliče asociacija na filmsko klasiko iz devetdesetih, Kubrickove Široko zaprte oči. Orgija na kateri pristane Bezzeridesova pa ni stiliziran ples v maskah, temveč je kot scena iz pornofilma, v katerem so vsa dekleta mlada in zadeta, vsi moški pa zgubani, sluzavi in prepojeni z viagro.
Slab trip jo odpelje v spolno zlorabo iz otroštva, a leta vaje zbadanja z noži se izkažejo za dobro naložbo, ko z bliskovitimi gibi poreže (in najbrž ubije) ostudnega Romea in nato še varnostnika, ki jo skuša ustaviti.
Collin Farrell. Foto: 2015 Home Box Office, Inc. All rights reserved.
Tako končno najde in reši pogrešano snažilko, ki jo išče že od prvega dela in ki je najbrž ključna priča pri Casparejevem umoru, medtem ko Velcoro in Woodrugh naletita na kup pomembnih dokumentov, ko ji prideta nuditi podporo. In to dobesedno naletita nanje, saj za prvimi vrati stavbe do katerih se prebijeta ravno preslišita skrivnosten dogovor med vodjem korporacije Catalyst in ruskim investitorjem Osipom, brez težav odneseta ključne dokumente, nato pa pri naslednjih vratih srečata Bezzeridesovo, ki beži iz stavbe. No, tudi to spominja na množico filmov, ki se jim prav tako reče šund.
Cerkev v ruševinah
Kljub površnem razpletu je treba priznati, da je bil to en boljših delov sezone, z dobrim razmerjem med akcijo in dialogi, kakovostno igro in napetim zaključkom.
Čeprav še nismo prišli blizu odgovora na vprašanje, kdo je ubil Bena Caspareja in zakaj, se korupcijske povezave izrisujejo in junakom postaja vse bolj jasno, v kako globoko močvirje so zabredli.
Zadnja dva dela bosta pokazala, ali bo njihova zmaga le nad nekim grešnim kozlom ali pa nad celotnim sistemom, in seveda, ali jim bo razplet pripomogel tudi pri obračunu z osebnimi demoni.
Rachel McAdams, Foto: 2015 Home Box Office, Inc. All rights reserved.
Velcoro je z odrekanjem sinu in grožnjo (morebitnemu?) posiljevalcu njegove žene nakazal pot, v katero je krenil, medtem ko je Bezzeridesova skozi delirijske spomine na zlorabo morda spoznala krivca za svoje travme v županu Chessaniju, čeprav morda zgolj projicira frustracije zaradi težav, ki ji jih je nakopal.
Semyon pa je po drugi strani videti povsem v gangsterskem elementu, pa čeprav se prepričuje, da ga naprej žene želja po rešitvi iz tega sveta. Kljub temu ga končno soočenje z Mehičani pusti brez besed, saj je videti kot scena izpod peresa Cormaca McCarthyja (Ni prostora za starce, Svetovalec): umor iz principa in opozorila, razdejano truplo in obup.
