Tiskane izdaje
Trda so tla
Trije detektivi se skrivajo v motelu, preučujejo dokumente, ki so jih ukradli na orgiji, in skušajo ugotoviti v kako globokem zosu so se znašli. Kmalu postane jasno, da bi težko bili globlje. Bezzeridesova (Rachel McAdams) je osumljena umora varnostnika, Velcoro (Colin Farrell) skuša predati dokumente preiskovalki, ki je trojico zbrala, a jo najde ustreljeno z njegovo lastno pištolo, Woodrugha pa neznanci izsiljujejo s fotografijami njegovega homoseksualnega razmerja.
Čeprav je slednje v realistični perspektivi bržkone najmanj nevarno, se izkaže za najbolj usodno. Bezzeridesova se prva strezni in skuša poskrbeti za varnost svojega očeta in sestre, medtem ko Velcoro izpolni svojo obljubo Semyonu (Vince Vaughn) ter mu pove, kdo se skriva za njegovim propadom.
Očitno se je Velcoro odločil, da bivša žena in otrok nista v nevarnosti, če je sam prekinil stike z njima, kar je slepilo, ki ga lahko še drago stane. Semyon pa z informacijami preklopi v višjo prestavo.
Čistka
Medtem ko sta si Farrell in McAdamsova prislužila skoraj same pohvale za svojo igro, Kitsch pa graje, so bila mnenja glede Vaughna pogosto deljena. Nedvomno je njegov lik najbolj kompleksen, saj smo ga med drugim videli čutno ljubečega, izgubljenega v travmi otroštva, skrbno starševskega, otožno zgaranega, neusmiljeno nasilnega, negotovega v poslovnih vodah in do konca ziritiranega. V vseh scenah je bil soliden, a se v tistih, kjer je bil najbolj v ospredju - denimo med pripovedovanjem o tem, kako je bil v otroštvu več dni zaklenjen v kleti - ni mogel izogniti primerjavam z izjemnim McConaugheyjem iz prejšnje sezone.
V tem delu je Vaughnov Frank Semyon prvič fokusiran, saj končno ve, kdo mu je za petami in kako se odzvati. Načrt je premišljen, neposreden in nasilen, s previdno izbiro zaveznikov z zelo omejenimi nalogami in zanašanjem na lastno prepričljivost ter domiselnost za izvedbo.
Rezultat je skoraj na ravni Oceanovih 11, a z več prelite krvi in požganimi stavbami. Vso sezono smo spremljali Semyona, kako išče svoj korak, svoj ritem in sedaj smo končno spoznali, kje je doma.
Seveda se zdaj, ko je začel igrati z odprtimi kartami, postavlja vprašanje, kaj ima v načrtu za končni obračun s svojimi sovražniki v zadnjem delu. Še bolj pa seveda, ali je zanj in njegovo ženo ideal mirnega, družinskega življenja, ki si ga tako želita, sploh mogoč, ne glede na razplet obračuna.
Razsvetljenja
Medtem ko Semyon pospravlja hišo, uspe Woodrughu, Velcoru in Bezzeridesovi razrešiti primer. Woodrugh z brskanjem po arhivih ugotovi povezavo med umorjenim uradnikom Casparejem in vodstvom policije v Vinciju, saj jih druži rop zastavljalnice, ki je za seboj pustil tudi sled z redkimi diamanti in dve siroti. Na osnovi informacij rešene oziroma ugrabljene prostitutke iz orgije, Velcoro in Bezzeridesova tudi odkrijeta, kdo je skušal izsiljevati prireditelje zabav in da je s tem povezano tudi dekle, ki so ji policisti umorili starša med ropom prej omenjene zastavljalnice. Vse to pa jim ne koristi prav veliko, saj ne poznajo nikogar, ki bi mu te informacije in dokaze lahko zaupali.
Trenutek čistosti
V zaključnih scenah se štirje junaki bolj ali manj prvič toliko sprostijo, da so v svojem elementu, da jim je udobno v njihovi koži. V prvem delu smo videli Semyona, kako negotov je med prezentacijo pred investitorji, to pot ga vidimo kot hladnokrvnega izvajalca lastnega peklenskega načrta; Woodrugh se je pital z viagro, da je seksal in v hitrosti motorja iskal pozabo ali smrt, zdaj pa s taktiko, odločnostjo in natančnostjo zmaga v strelskem obračunu proti štirim ljudem; Bezzeridesova je seksala brez čustev, kockala in popivala, po travmi zaradi drog, dogodkov na zabavi in zbližanjem s sestro in očetom, pa je začela razumevati svoje travme in se najbrž prvič resnično čustveno sprostila pred drugim človekom, v nežnem poljubljanju z Velcorom; ta je bil med zmerjanjem sina in pretepanjem očeta njegovega sošolca moralno na psu, a je po sprejetju odgovornosti za svoja dejanja nekako presegel vse, kar ga je dolga leta tiščalo in tudi sam našel trenutek z Bezzeridesovo.
Črni zemljevidi
Dihotomija nasilja in nežnosti, v katerih so se junaki našli, bi v večini filmov ali literature nakazovala, kako bodo končali, torej v ognju ali odrešitvi, a v Pravem detektivu se na to najbrž ni mogoče zanesti. To je tudi eden od čarov te serije, saj so izkrivljeni moralni kompasi junakov podlaga za nestandardne in nenavadne obrate v zgodbi in zaključke, ki jih ni mogoče preprosto predvideti. Pri tem pa se avtor Nic Pizzolatto v sodelovanju z režiserji tudi uspešno izogne tarantinovskemu poveličevanju zločincev oziroma recimo jim raje kršiteljev družbenega dogovora (zakonov) in medčloveškega zaupanja, saj se zdi, da bo na nek način pravica vseeno zmagala. Pa čeprav samo v junakovem spoznanju prave podobe sveta.
